18.julija ob 05.00 uri smo se z avtobusom odpravili na tridnevni izlet v navedene kraje, ki so v Toskani. Ta dežela je ena izmed dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Rasprostira se na zahodu osrednjega dela Italije ob Ligurskem morju.
Na poti nas je spremljal vodnik TA Palma g. Dejan. Na dolgi poti (okoli 472 km) mimo Benetk, Padove, Ferrare, Bolonije, Firenc in Pise do Lucce, kamor smo prispeli nekaj po 12.00 uri, nam je izčrpno pripovedoval o teh krajih in o pokrajinah, po katerih smo se vozili. Poleg močne industrije imajo Italijani neverjetno veliko polj, ki so skrbno obdelana in posejana z različnimi poljščinami, pa še plantaž sadnega drevja, vinogradov... ne manjka. Zemljo pogosto umetno namakajo, saj imajo veliko rek in voda. Ob rekah so v dolgih stoletjih zgradili visoke okope (tudi po dva vzporedno), da bi preprečili uničujoče poplavljanje ob močnih dotokih in izlivih rek. Po okopih so še speljali ceste in s tem podvojili korist. V močvirnatih krajih intenzivno sadijo topole, ki s hitro rastjo porabijo veliko vode iz zemlje in tako izsušujejo tla. Topolov les pa porabijo v papirni industriji.
Z ozirom, da smo imeli zelo udoben avtobus z dobro klimo in da smo se ustavljali večkrat med potjo, nismo bili toliko utrujeni, da ne bi mogli takoj nadaljevati z ogledom zelo zanimivega srednjeveškega, z obzidjem utrjenega mesta Lucca, ki je del Uneskove kulturne dediščine. Mesto ima veliko lepih palač, trgov in cerkva. Tukaj že dolga leta prirejajo poletni festival glasbe in petja, kjer nastopajo domači in tuji izvajalci. V Lucci je rojen tudi skladatelj oper Giacomo Puccini, ki ga imajo za pravega Verdijevega naslednika.Dokaj utrujeni zaradi naporov in vročine smo se zapeljali v terme Montecatini v HOTEL MANZONI na večerjo in prenočevanje.
Drugi dan po zajtrku smo se odpeljali mimo Lucce do velikega pristanišča v kraju La Spezia (okoli 110 km). Z ladjo smo zapluli proti Cinque Terram, kar je naziv 18-kilometerskega pasu severozahodne obale Ligurskega morja s številnimi zalivi in plažami, obdanimi s strmim reliefom. V dobesednem prevodu ime pomeni „Pet dežel“, vendar gre pravzaprav za pet slikovitih vasi, ki si v smeri naše plovbe sledijo: Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso al Mare. Vasice so nastale ob skalnati strmi klifni obali, ki se v vrsti zaporednih teras z vinogradi spušča proti morju. Od leta 1997 je območje Cinque Terre skupaj s sosednjim parkom Portovenere in bližnjimi otoki Palmaria, Tino in Tinetto, uvrščeno na Unescov seznam svetone kulturne dediščine. Izkrcali smo se v vasi Monteroso al Mare in se po njej sprehodili in se odžejali, saj je bilo sončno in zelo vroče. Do La Specije smo se peljali z vlakom. Proga je speljana skozi številne tunele in čez številne viadukte in vlak se ustavi v vsaki vasici. Mi smo izstopili v dveh in si jih ogledali. Neverjetno, koliko ljudi se tam gnete iz celega sveta. Polni vtisov o lepotah videnih krajev smo se proti večeru vrnili iz La Spezije z avtobusom do istega hotela na večerjo.
Tretji dan po zajtrku ob 08.00 uri smo se napotili v 55 km oddaljeno Piso. Tudi Pisa je mesto v Toskani in leži na desnem bregu izliva reke Arno v Ligursko morje, ter je glavno mesto istoimenske pokrajine. Čeprav je Pisa svetovno znana predvsem po svojem slavnem poševnem stolpu, zvoniku katedrale, je v mestu z okoli 87.000 prebivalci več kot dvajset zgodovinskih cerkva, veliko palač in mnogo mostov čez reko Arno.
Odločili smo se, da si bomo v mestu ogledali predvsem sakralni kompleks, ki je umeščen na Trg čudes (Piazza dei Miracoli), glavni trg v Pisi; kulturno, versko in turistično središče mesta. Kompleks je bil leta 1987 uvrščen na seznam Uneskove svetovne kulturne dediščine. Glavni objekti so zvonik, oz. poševni stolp, katedrala, krstilnica in monumentalno pokopališče. Objekti so biser toskanske romantične arhitekture in so zgrajeni iz sivega marmorja in belega kamna. Pisa je bila v srednjem veku izredno bogata dežela. S postavitvijo tega trga so tekmovali in kljubovali Rimu in Vatikanu. V poznejših letih srednjega veka so gospodarsko opešali in tekmovanja je bilo konec. Dejan nas je popeljal po trgu in nam marsikaj zanimivega povedal o njegovih objektih. Nazadnje smo si ogladali katedralo tudi od znotraj. Gradili so jo od 1044. do 1118. leta. Domnnevajo, da je Galieo Galilei tukaj utemeljil svojo teorijo o gibanju nihala, ko je opazoval zibanje lestenca, ki je visel s stropa glavne ladje.
Na poševni stolp se nismo vzpenjali, ker nanj spuščajo samo omejeno število ljudi zaradi varnosti pred preobremenitvami in dodatnega posedanja stolpa. Seveda tudi vstopnina 18 € ni od muh. Stolp je visok 58,4 m in so ga zaradi težav pri posedanju temeljev gradili od 1173. do1370. leta. Danes visi vrh stolpa za 5,5 stopinj ali cca 5 m od osi temeljev. Dosti denarja so vložili v sanacijo temeljev, tako da so nagibanje stolpa ustavili le za omejeno obdobje in ponovno dovolili obiske.
