In res, brez težav je zmogel okoli 1250 KM tja in nazaj. Vodnico – ali kot smo rekli nekoč vodičko Renato NATEK - smo pobrali pri Arji vasi. Palmine popotnike, predvsem po tujini, vodi že 25 let in se pripravlja, da bo izpregla. Pridružila se bo generaciji upokojenk in nekoliko več časa namenila svojemu domu v Zasavju.
Ko smo se peljali mimo Maribora smo se spraševali, ali nas bodo avstrijski mejni organi na Šentilju ustavili in pregledali. Nič takega se ni zgodilo. Trije – vsak po svoji funkciji - so sicer stopili na avtobus, nas prijazno pozdravili, zaželeli srečno vožnjo in izstopili.
Potem so kilometri kar hitro izginjali pod kolesi avtobusa na prvi in najstarejši avtocesti na svetu do Dunaja. Sploh nismo čutili, da smo se dvignili z njo na 1100 metrov nadmorske višine. Peljali smo se po nižinskem delu Avstrije, ostali dve tretjini te naše alpske sosede je gorate. Med njimi se najvišje povzpne Veliki Klek – ali po nemško Grossglockner, na 3798 m.
Ob vstopu na Slovaško smo morali najeti elektronsko »vinjeto« za vožnjo po Bratislavi. Draga reč, ki jo ob odhodu vrneš in plačaš le toliko, kot si prevozil. Naša je ostala v avtobusu za prihodnje skupine.
Prvi daljši postanek je bil slovaški Devin. Nič takega kot poznamo v Italiji. Slovaški Devin ima veliko simbolno vrednost za nacionalno zgodovino, sicer pa ena sama visoka mogočna ruševina:
Pozno popoldanske ure smo prebili v Bratislavi. Najprej smo se sprehodili po bratislavskem gradu in si od zunaj ogledali državni parlament. Nekoč sta pred vhodnimi vrati na grad stala vojaka v vsej bojni opremi, na vsaki strani portala v majhni hišici. Danes je vstop prost.
Potem pa še pogled na veličastno Donavo, ki teče skozi mesto, in stolp na katerem je restavracija. Ta se vrti, tako da lahko med jedjo opazuješ vse okoli sebe. No, mi smo si ogledovali peš. Če bi želeli užiti več prelesti slovaškega glavnega mesta bi potrebovali več dni.
Drugi dan upokojenskega izleta je bil še bolj pester. Vrnili smo se v Avstrijo in diagonalno prevozili celotno Gradiščansko. Znana je po številni hrvaški manjšini. Dežela pa obdelana in urejena na vsakem koraku. Vinogradi, prelepe vasice, urejene kolesarske poti in cvetje povsod.
Ustavili smo se v mestu Železno – Eisenstadt in se povzpeli v pred palačo znamenitih Esterhazyev. Zdaj je tam center kulture, nekdanjim lastnikom pa je vseeno še ostalo dovolj za udobno življenje. Modra kri!
Za piko na i smo si privoščili še vožnjo po najbolj severnem nižinskem Nežiderskem jezeru. Dobro uro smo lovili veter v lase. Pa ne vsi, nekateri so si poiskali zavetje v notranjosti plitve ladje.
Peljali smo se mimo meje, saj se jezero razprostira tudi na Madžarsko in je podobno znamenitemu
Blatnemu jezeru
Ob pristanku smo si privoščili kosilo, nato pa spet na avtobus in veselo proti Sloveniji. Renata je omejila svoje razlage, ker pač ne ustreza vsem veliko govora. Očitali so ji tudi, da govori preglasno, kar pa je meni kar ustrezalo. Ker sem zaradi fotografiranja za tale zapis zaostajala, sem vsaj nekaj uspela slišati. Tako je na avtobusu prevladovalo veselo klepetanje, smeh v skupinah, brez starih vicev, brez petja, brez pospravljanja domačih pijač in slaščic. Vsak si je na postajališčih pač privoščil kar je hotel, glede na stanje v želodcu ali v denarnici. V Koper smo se vrnili okoli 23 ure, ne preveč utrujeni in dobre volje. Oba dneva smo imeli poletno toplo in sončno vreme.
Prispevek Ida KOGEJ
Foto: Ida Kogej
več slik si oglejte tu
