sreda, 27. maj 2015

ZASLUŽNI ČLANI DU SEMEDELA


PRIZNANJA ZDUS trem ZASLUŽNIM ČLANOM DU Semedela

V društvih upokojencev po Sloveniji deluje  235 tisoč članov in članic. Povezujemo se v okoli 500 društvih, naša povezava z Zvezo društev upokojencev Slovenije – ZDUS –pa je 13 pokrajinskih organizacij. Nov predsednik Območne organizacije za naše, to je Južno Primorsko območje je Mirko MIKLAVČIČ. Tako uvodoma za boljše poznavanje stvari.


Na skupščini Zveze društev upokojencev Mestne občine Koper 9. aprila letos sta predsednica našega društva Tatjana Antončič  in predsednica ZDU MOK Cvetka Jagodič  podelili priznanja ZDUS trem našim članom: Viktorju Lozeju,  Zvonetu Ferenčku in Dušanu Popoviču.  Prav je, da se na kratko predstavijo tudi na spletni strani DU Semedela. Vsem sem zastavila ista vprašanja. Nanje so odgovorili takole : 



Kakšno priznanje ste prejeli nazadnje? Ste prejeli v dosedanjem času, tudi med službo in prej, še kakšna priznanja?
Viktor: Malo plaketo ZDUS – a. Prijel sem še naslednja priznanja: Obrtne zbornice Koper, Priznanje Srednje kovinarske in prometne šole  Koper, Priznanje za vodno oskrbo obale ….
Zvone:  Zadnje priznanje je MALA PLAKETA ZDUS-a. Prejel sem še:  Pohvalo za delo v DU SEMEDELA, PLAKETO ob 20. obletnici športnega društva Tomos za uspešno delo v društvu in  Priznanje za vestno opravljanje delovnih dolžnosti in delo v samoupravnih organih. Bil sem član upravnega odbora in 2x predsednik delavskega sveta. 

Dušan:  Na skupščini  ZDU MOK v  Kopru  sem prejel Veliko plaketo ZDUS. Poleg tega sem v dosedanjem času prejel še Zahvalo ob 20-letnici ustanovitve občinske zveze 1982 - 2002 od ZDU Mestne občine Koper,  Priznanje ZDUS za dolgoletno nesebično in požrtvovalno delo v DU Semedela, Malo plaketo ZDUS za uspešno delo, Priznanje in pohvalo DU Semedela za večletno uspešno delovanje v društvu. V osnovni šoli so me nagradili z eno-tedenskimi počitnicami na morju a jih žal nisem izkoristil, ker je bilo treba delati in si zaslužiti za kakšne čevlje ali kaj podobnega. Večkrat sem prejel tudi razne pohvale in knjižne nagrade tekom šolanja in pri vojakih.
Kje ste delali nazadnje, od koder in kdaj ste vstopili med upokojence in se vključili v Društvo upokojencev?
Viktor: Nazadnje sem delal na Rižanskem vodovodu. V DU sem se  vključil leta 2005. 
Zvone: Zaposlen sem bil v Tomosu 34 let in od tam odšel v pokoj. 
Dušan: Nazadnje sem delal v Tomosu. V društvo sem se vključil leta 1994.
Koliko časa ste že dejavni v DU Semedela?
Viktor: V društvu Semedela sem dejaven od začetka. 
Zvone: V društvu upokojencev sem od leta 1998. Bil sem dva mandata predsednik DU Semedela. Trenutno vodim sekcijo za šport.

Dušan: Od leta 1994: Tajnik društva sem bil 4 leta, predsednik dva mandata,  po 2 leti in ves čas pa kot predsednik sekcije za izlete in organizator izletov.
Kaj menite o delovanju v društvu na sploh, v čem so razlogi za povezovanje v društvu upokojencev?
Viktor: Društvo upokojencev Semedela je po mojem mnenju eno od najbolj aktivnih na Obali. Razlogi, da sem v njem so: druženje, izleti, Izmenjava mnenj o različnih problemih, ki zadevajo v večji meri upokojence.

Zvone: Menim, da je tudi v času upokojitve dobro biti aktiven v društvu, kjer lahko najdeš dejavnosti, ki ti ustrezajo ter se tako družiš z ljudmi in si bolj v toku dogajanja. 

Dušan:  Popestriš način življenja, spoznaš veliko novih ljudi, ki jih nisi prej poznal in vzdržuješ kontakte z starimi znanci. Hodiš na izlete, na katere se sicer ne bi odpravil, doživiš in spoznaš veliko novih krajev, imaš možnosti sodelovanja v športnih , kulturnih in drugih aktivnostih...
Kako se vidite, ali načrtujete, svoje nadaljnje delo v DU?
Dušan: Odpovedal se bom funkcijam, s članstvom pa bom nadaljeval. Zmanjkuje mi časa za hobije in počitek pa tudi leta naredijo svoje.
Zvone: Upam, da bom še kakšno leto dejaven v društvu, vsekakor pa bi rad videl, da prevzamejo dejavnosti in odgovornost za delo v društvu mlajši upokojenci, ki društvu lahko doprinesejo dodatno vrednost na marsikaterem področju.

Viktor: Ostati nameravam še naprej aktiven član in po svojih močeh pomagati društvu .

Kaj bi si želeli, kako naj društvo deluje tudi v prihodnje?
Zvone: Menim, da društvo dela dobro, da imamo solidno vodstvo ter delavne in pridne prostovoljce, brez  katerih bi bilo težko opraviti zadane naloge. 

Dušan: Vsekakor bi bilo lepo in prav, da društvo nadaljuje s svojim  poslanstvom.
Viktor: Za dobro delovanje društva v prihodnje bi bilo treba pridobiti mlajše člane. 

Od kod ste po rodu, ste domačin ali priseljenec? Kje in kako živite sedaj? Kaj vas razveseljuje, kaj vam greni sedanje življenje? Zdravje?

Dušan: Sem priseljenec. Rojen sem daljnega 1935 leta ne daleč od samostana sv. Dečani na meji med Kosovom in Albanijo. Med vojno smo kot ubežniki (4 otroci z mamo) živeli v revnem očetovem rojstnem kraju v Hercegovini (oče je bil nemški interniranec 3 leta in potem še 2 leti partizan). 1948 leta smo se odselili v Banat. 1952 sem šel v srednjo šolo v Zenico 1956 pa v Ljubljano na metalurško fakulteto. Po študiju sem odslužil enoletno vojaško obveznost v Pulju. Štipendijo bi moral odslužiti v Železarni Boris Kidrič v Nikšiču pa sem že po dveh letih šel za ženo v Koper kamor je šla roditi prvega otroka. Nikoli mi ni bilo žal, da sem prišel živeti v Slovenijo. Sedaj živim samostojno in osamosvojeno. Razveseljuje me narava, oljke, vrtnarjenje... Rad sem v družbi in rad   potujem. Greni mi po malem slabo spanje in ta grda politika. Zdi se mi da je poštenosti in pravičnosti vedno manj na tem svetu...
Zvone: Po rodu izviram iz Prekmurja, na primorskem živim od leta 1962. Za enkrat mi ni dolgčas, ker razen dela v društvu se ukvarjam s svojimi vnuki, ki ti ne pustijo mirovati.
Viktor: Po rodu sem s Krasa, živim v Semedeli. Razveseljujejo me vnuki, žalosti me politika.  Tu pa tam tudi zdravje. 

Lahko bi končala brez komentarja, pa nekaj manjka. Preskromni so, sicer pa vsestransko delavni. Ob polni upokojenski zaposlenosti, ko je dan vedno prekratek, si najdejo čas za srečanja v društvu upokojencev in pripravo dejavnosti, za katere so zadolženi, ali bolje, so si jih naložili. Le tako dalje! 

Dušan Popovič in Zvone Ferenček ob prejemu priznanj v CDA v Kopru. 
Viktor Lozej doma pred hišo v Semedeli.

Plakete sta podelili  predsednica društva upokojencev Semedela Tatjana Antončič  in predsednica ZDU MOK Cvetka Jagodič.  

Prispevek: Ida Kogej 
FOTOGRAFIJE: Ida Kogej in Viktor Udovič

sreda, 20. maj 2015

IZLET V BERLIN


Berlin, to je to! Mesto, o katerem je bilo in je še prelitega mnogo črnila. Seveda grem, ni problema. V organizaciji nam dobro znane agencije Palme smo se zgodnjega majskega jutra, seveda brez majhne zamude ni šlo, odpeljali proti Ljubljani. Ker nas je bilo »upokojencev« premalo, so se nam pridružili že v Kopru člani popotnikov Elektro Koper, v Ljubljani pa še nekaj naključno prijavljenih, celo par z Dolenjske. Med potjo smo pobrali še simpatičnega in zgovornega vodiča Matjaža Trošta.
Čakala nas je dolga pot. Za začetek smo kar dobro dremali in si nabirali moči. Skozi predor Karavanke, naprej mimo avstrijskih jezer, zelene pokrajine, gradov, gozdov proti Berlinu. Seveda štirinajsturna vožnja ni trajala brez postankov za kavico in sprostitev nog. 

Pozno popoldne smo se zapeljali skozi Berlin. V bistvu ne veš, da si v mestu, dokler ne prideš v samo središče. Kajti mestno območje meri 889 kvadratnih kilometrov. 24% velikega Berlina sestavljajo reke, jezera in gozdovi; 10, 9% površin je namenjeno rekreaciji. Najvišji vinograd je na berlinskem Kreuzbergu.
Po kratkem ogledu Berlina, kar iz avtobusa, smo se odpeljali proti hotelu Comfort hotel Berlin – Lihtenberg.  Mimogrede smo spoznavali razliko med značilnim »ruskim« vzhodnim in »anglo-ameriškim« zahodnim delom, ki je razpoznavna v značilnosti gradnje. Hotel je bil udoben, hrana pa nemško skromna. Malo jih je bilo, ki so se vrnili v Berlin na ogled nočnega življenja. Pot tja ni problem, saj je Berlin prepreden s trolejbusi, tramvaji, podzemnimi in nadzemnimi železnicami. 







Pravi ogled mesta nas je čakal naslednji dan. Zapeljali smo se do ostankov berlinskega zidu. Ta del so priznani umetniki poslikali, slike so restavrirane. Presenetila me je krhkost tega razvpitega zidu. V višino meri cca. dva metra, širina pa cca. dvajset centimetrov. Res je moral biti zelo zastražen, da nisi mogel čez.  Naprej do vladnih palač, kjer stoji tudi palača Angele Merkel, ki ji zaradi značilne gradnje, pravijo »pralni stroj«. Veličastna Brandenburška vrata, vrata miru, so postavili kot skromna vrata, ki naj bi označevala zahodno mejo mesta. Danes simbolizirajo nedavno spravo med vzhodom in zahodom. Tu smo si ogledali restavrirane in obnovljene hiše na Podstdamer platzu.







Veličasten je tudi spomenik o nastanku Hitlerjevega imperija, njegovem grozodejstvu in propadu. Prehudo je bilo obnavljanje spominov, je pa dober opomin mladim nestrpnežem.







Inovativen je spomenik judom, ki ga sestavlja 2711 marmornatih blokov različnih velikosti in se razteza na površini 19 000 kvadratni metrov. Težko prehodiš vse labirintne poti. Tu je v podzemlju tudi muzej trpljenja judov v različnih taboriščih s pretresljivim slikovnim materialom in predstavljenimi pismi, napisanim svojcem.








Ogledali smo si tudi oznako Hitlerjevih bunkerjev. Bunkerji so bili po vojni uničeni, da bi preprečili romanja v ta kraj. 
Ustavili smo se na Checkpoint Charlie. To še danes predstavlja mejni prehod med vzhodom in zahodom. Še vedno tam stoji straža. V hiši blizu je muzej, kjer ponovno vidiš trpljenje ljudi pod nacisti, postavitvi berlinskega zidu. Večji del razstave so prikazi poskusov pobega preko zidu. 
Po postanku in kosilu, smo nadaljevali z ogledom mesta. Ogledali smo si Nikolajevo četrt, Alexanderplatz. Povzpeli smo se na televizijski stolp, ki v višino meri toliko, kolikor je dni v letu. Imeli smo srečo, kajti vidljivost je bila kar dobra, le časa za gledanje je bilo malo. Poleg dolge vožnje je bil minus tega izleta mnogo čakanja in hitenja.
Po večerji nam je, kljub utrujenosti, nekaterim uspela vrnitev v nočni Berlin. Kljub nedeljskemu večeru je bilo na ulici zelo malo ljudi. Vodič nas je peljal na pivo v KLO pivnico. Tu je vse v stilu stranišča (KLOzet), celo pivo piješ iz račke za lulanje.
Naslednje jutro smo se s tramvajem zapeljali do znamenite postaje Zoo. Mogoče je ponoči bolj temačna in ne vem, če se tam še zbirajo narkomani, toda, če si prebral-a knjigo Otroci s postaje Zoo, ti srce objame tesnoba groze.
Pričevanja vojnih uničenj so vidna na ostankih cerkve carja Viljema. Poleg je postavljena nova osmerokotna kapela in šesterokotni zvonik iz barvnih stekel. Kapelo je v začetku 60. Let zasnoval Egon Eiermann. Nekaj časa smo imeli tudi zase, da smo se najedli in kupili spominke.
Popoldne nas je avtobus odpeljal na olimpijski stadion Berlin. Zgradili so ga l. 1936. Ogled stadiona ni bil v programu, vendar smo vodiču hvaležni,  da smo ga videli.

Mnogo smo videli, manj zapomnili. Verjetno so drugi Berlin doživeli drugače, opravičujem se jim. Pravico jim dajem, da svoje vtise dodajo. Mogoče za prihodnji obisk: pogrešala sem ogled notranjosti kake zelo moderne stavbe, da dobiš občutek uporabnosti, ki se ti od zunaj ne zdi mogoča.

Vožnja domov je bila grozljivka. Zaradi prometne nesreče smo bili v zamudi za več kot pet ur. Toda pošteni ljudje pridejo domov podnevi. Mi smo prispeli ob devetih zjutraj!
Vse lepo pozdravljam in Vam želim še mnoga potepanja!
Prispevek: Vilma Kovačič
Foto in video: Dušan Popovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi