torek, 15. december 2015

10NDNEVNI ODDIH V FOJNICI ALI V LAKTAŠI BIH

DU Semedela in Markovec – delo in načrti za leto 2016.
KOPER 11.12. 2015

V društvo se trenutno vključuje nekaj nad 600 članov in članic.  Še pred nekaj leti nas je bilo v njem enkrat več. Želimo, da se naše vrste »napolnijo« in pomladijo z novimi upokojenkami in upokojenci. Tisti, ki delujemo v društvu, pripravljamo vrsto prijetnih in koristnih dejavnosti, ki so blizu starejšim. Tudi letos bomo nadaljevali v sekcijah za šport, socialo, kulturo in družabne prireditve, za izlete in druženja ter zdraviliški turizem. Večina izletov je eno-dnevnih - po Sloveniji in v zamejstvu,  za več dni povabimo v tujino. Tako bo tudi v letu 2016. 




(FOJNICA)
 

10 DNI V POCENI IN DOBREM ZDRAVILIŠČU V BIH
Člana našega društva Ida Kogej in Viktor Udovič bosta tudi prihodnje leto organizirala bivanje v zdravilišču REUMAL v Fojnici v osrednji BiH (bošnjaško območje)  in zdravilišču Laktaši Thermal SPA pri Banja Luki (srbska krajina). Upokojenci obalno-kraškega območja  imamo rezervirana dva 10 dnevna termina ( 2 x 50 udeležencev) za Reumal v Fojnici , kamor potujemo že šesto leto zapored.  Prvi termin je na začetku poletja, v času ramazana, od 26. junija  do  06. julija  2016, drugi je jesenski: od 09. do 19. oktobra 2016. Cena bo ista kot lani. 267,00 EUR v dvoposteljni sobi v prenovljenem hotelu Reumal; s polnim penzionom, 30 terapijami po dogovoru z zdravnikom. Prevoz z avtobusom AVRIGA je 80,00 EUR (skupaj 347,00EUR).  Kot je že znano, imajo terme v Fojnici zdravilno vodo z radonom, specializirani pa so za rehabilitacijo po poškodbah, težave z okostjem itd. 




































(LAKTAŠI)
Za Terme Laktaši se dogovarjamo za konec aprila oz. maja. Enako 10 dni (glede na interes možno  tudi za 7 deni) za 50 upokojencev. Cena polnega penziona v hotelu San s štirimi zvezdicami, v dvoposteljni sobi, trije meniji,  zdravniški pregled, 30 terapij –260,00 EUR. Prevoz cca 60,00 EUR, (skupaj 320,00 EUR). Sestava termalne vode je podobna Rogaški, specializirani so za presnovo, želodec, srce, ožilje, reumatična obolenja ipd. Odpravljajo težave s spanjem.  Dodatni program ponujajo 3 zasebne klinike v Banja luki – za oči z optiko, zobozdravstvo s protetiko in estetske posege, lepotna klinika. Podrobnejše ponudbe, z razlago o zdravilnosti  termalnih vod ter vrstami terapij, bodo od februarja dalje na voljo na sedežu DU Semedela Jurčičeva 2, Koper. Začetek zbiranja prijav (do zapolnitve avtobusa)  z vplačili akontacije/rezervacije (cca 80,00 oz 60,00 EUR)  bo predvidoma za poletni termin marca, za jesenski pa junija. Programe dejavnosti razpošljemo oziroma osebno dostavimo članom društva predvidoma v februarju, da si lahko načrtujejo oz. razporedijo  druge obveznosti in tudi finance.

Cene so informativne - približne in naj ne bi odstopale od navedenih.

SKRBIMO ZA SVOJE ZDRAVJE, OHRANJAJMO KONDICIJO, IN POSKRBIMO, DA BODO  NAŠA  PREOSTALA LETA PRIJETNA IN PESTRA !!! SREČNO IN ZADOVOLJNO LETO 2016!!!

Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej 
Več slik si lahko ogledate tukaj

ponedeljek, 16. november 2015

IZLET IN MARTINOVANJE


Na zadnji letošnji izlet smo se odpravili na godovni dan Sv. Martina. Organizacijo in izpeljavo si je naložil kar sam Dušan Popovič. Pogumno, saj je šel na pot z bolečinami v rebrih – posledica padca ob obiranju oljk – poleg tega pa se mu sta na rojstnodnevnem koledarju prekucnili obe števili.  Nastalo je 80.  ČESTITAMO!
Obmorska megla se nas je držala smo do izhoda iz dekanskega predora. Na oni strani proti  črnokalskemu viaduktu je že sijalo sonce v vsej svoji moči. Med vožnjo smo lahko občudovali žareče barve kraškega ruja, pobočja Nanosa so bila že temnejše rjava. Prvi postanek v Vipavi ob izviru reke Vipave, ki začne sovjo pot kot delta.

Kratek pogled na obnovljeno Lantijerjevo palačo, kjer študira mladi rod goriške fakultete in dalje na Kostanjevico, kjer je našel svoj zadnji počitek poslednji francoski kralj. 







































Grobnica z nekaj ton težkimi sarkofagi je pod kripto cerkve frančiškanskega samostana. 
In še poslednje dejanje pred odhodom domov nekaj zu dušo in telo - dobra večerja. 

Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej
Slike si lahko ogledate tukaj

IZLET V BELOKRAJINO


Sončna sobota 17. oktobra v Beli krajini in sončna sreda 11. novembra na Goriškem, z martinovanjem v Ajdovščini, sta bila zadnja dva enodnevna izleta izmed številnih, ki smo jih v letu 2015 pripravili v Društvu upokojencev Semedela. V upanju, da le prebirate spletno stran našega društva, v imenu organizatorjev – sekcije za izlete pod vodstvom Dušana Popoviča - pišemo in prikazujemo naše »dosežke« tudi na ta način. 
V Belo krajino smo se odpeljali zgodaj zjutraj,  v oblačnem vremenu, ki ni obetalo veliko dobrega. Pa se nismo dali. Avtobus  živo rumene barve, je obetal, da bo na sončni strani Gorjancev, več sonca.  




Pričakovanja so se uresničila. Čim smo se od - vijugali  čez dolenjski gorski svet, posut z zlato-rjavo barvo zgodnje jeseni, in se je cesta začela spuščati proti Metliki, že so nas začeli greti sončni žarki. Program potovanja je pripravila  Metka Pahor, ki je tudi že med potjo povedala marsikaj zanimivega o Dolenjski in Beli krajini. Staro mestno jedro Metlike, ki je leta 2005 praznovalo 640 mestnih pravic, predstavljajo Mestni trg, Trg svobode in Partizanski trg ter nekaj manjših uličic. V samem središču nas nagovarjajo znamenite stavbe: metliški grad, prva čitalnica na Dolenjskem, mestna hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, cerkev sv. Nikolaja, ... V njem domujeta tudi Belokranjski muzej in Slovenski gasilski muzej Dr. Branka Božiča. 










V nadaljevanju dne smo se ustavili pri domačem čebelarju. Nakupili smo si medu, propolisa in drugih izdelkov pridnih čebelic. Pika na i pa je bilo pozno kosilo na domačiji  kmeta, ki bogati svoj proračun tudi s kmečkim turizmom.  
Izlet smo zaključili na izhodišču – na gradu v Metliki, kjer je potekala prireditev – trgatev stare vinske trte, opravile so jo vinske kraljice številnih pokrajin, pokušina vin in nastop tamburaških skupin. 












Nekaj od vsega smo utegnili videti, poskusiti in kupiti po ugodni ceni tudi za domov. S seboj v Koper smo odnesli veliko lepih vtisov, predvsem pa toploto jesenko obsijane Bele krajine.   

Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi

sobota, 8. avgust 2015

IZLET V LUCCO, CINQUE TERRE IN PISO


18.julija ob 05.00 uri smo se z avtobusom odpravili na tridnevni izlet v navedene kraje, ki so v Toskani. Ta dežela je ena izmed dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Rasprostira se na zahodu osrednjega dela  Italije ob Ligurskem morju. 
Na poti nas je spremljal vodnik TA Palma g. Dejan. Na dolgi poti (okoli 472 km) mimo Benetk, Padove, Ferrare, Bolonije, Firenc in Pise do Lucce, kamor smo prispeli nekaj po 12.00 uri, nam je izčrpno pripovedoval o teh krajih in o pokrajinah, po katerih smo se vozili. Poleg močne industrije imajo Italijani neverjetno veliko polj, ki so skrbno obdelana in posejana z različnimi poljščinami, pa še plantaž sadnega drevja, vinogradov... ne manjka. Zemljo pogosto umetno namakajo, saj imajo veliko rek in voda. Ob rekah so v dolgih stoletjih zgradili visoke okope (tudi po dva vzporedno), da bi preprečili uničujoče poplavljanje ob močnih dotokih in izlivih rek. Po okopih so še speljali ceste in s tem podvojili korist. V močvirnatih krajih intenzivno sadijo topole, ki s hitro rastjo porabijo veliko vode iz zemlje in tako izsušujejo tla. Topolov les pa porabijo v papirni industriji.










Z ozirom, da smo imeli zelo udoben avtobus z dobro klimo in da smo se ustavljali večkrat med potjo, nismo bili toliko utrujeni, da ne bi mogli takoj nadaljevati z ogledom zelo zanimivega srednjeveškega, z obzidjem utrjenega mesta Lucca, ki je del Uneskove kulturne dediščine. Mesto ima veliko lepih palač, trgov in cerkva. Tukaj že dolga leta prirejajo poletni festival glasbe in petja, kjer nastopajo domači in tuji izvajalci. V Lucci je rojen tudi skladatelj oper Giacomo Puccini, ki ga imajo za pravega Verdijevega naslednika.Dokaj utrujeni zaradi naporov in vročine smo se zapeljali v terme Montecatini  v HOTEL MANZONI na večerjo in prenočevanje.



















Drugi dan po zajtrku smo se odpeljali mimo Lucce do velikega pristanišča v kraju La Spezia (okoli 110 km). Z ladjo smo zapluli proti Cinque Terram, kar je naziv 18-kilometerskega pasu severozahodne obale Ligurskega morja s številnimi zalivi in plažami, obdanimi s strmim reliefom. V dobesednem prevodu ime pomeni „Pet dežel“, vendar gre pravzaprav za pet slikovitih vasi, ki si v smeri naše plovbe sledijo: Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso al Mare. Vasice so nastale ob skalnati strmi klifni obali, ki se v vrsti zaporednih teras z vinogradi spušča proti morju. Od leta 1997 je območje Cinque Terre skupaj s sosednjim parkom Portovenere in bližnjimi otoki Palmaria, Tino in Tinetto, uvrščeno na Unescov seznam svetone kulturne dediščine. Izkrcali smo se v vasi Monteroso al Mare in se po njej sprehodili in se odžejali, saj je bilo sončno in zelo vroče. Do La Specije smo se peljali z vlakom. Proga je speljana skozi številne tunele in čez številne viadukte in vlak se ustavi v vsaki vasici. Mi smo izstopili v dveh in si jih ogledali. Neverjetno, koliko ljudi se tam gnete iz celega sveta. Polni vtisov o lepotah videnih krajev smo se proti večeru  vrnili iz La Spezije z avtobusom do istega hotela na večerjo.



















Tretji dan po zajtrku ob 08.00 uri smo se napotili v 55 km oddaljeno Piso. Tudi Pisa je mesto v Toskani in leži na desnem bregu izliva reke Arno v Ligursko morje, ter je glavno mesto istoimenske pokrajine. Čeprav je Pisa svetovno znana predvsem po svojem slavnem poševnem stolpu, zvoniku katedrale, je v mestu z okoli 87.000 prebivalci več kot dvajset zgodovinskih cerkva, veliko palač in mnogo mostov čez reko Arno.
Odločili smo se, da si bomo v mestu ogledali predvsem sakralni kompleks, ki je umeščen na Trg čudes (Piazza dei Miracoli), glavni trg v Pisi; kulturno, versko in turistično središče mesta. Kompleks je bil leta 1987 uvrščen na seznam Uneskove svetovne kulturne dediščine. Glavni objekti  so zvonik, oz. poševni stolp, katedrala, krstilnica in monumentalno pokopališče. Objekti so biser toskanske romantične arhitekture in so zgrajeni iz sivega marmorja in belega kamna. Pisa je bila v srednjem veku izredno bogata dežela. S postavitvijo tega trga so tekmovali in kljubovali Rimu in Vatikanu. V poznejših letih srednjega veka so gospodarsko opešali in tekmovanja je bilo konec. Dejan nas je popeljal po trgu in nam marsikaj zanimivega povedal o njegovih objektih. Nazadnje smo si ogladali katedralo tudi od znotraj.  Gradili so jo od 1044. do 1118. leta. Domnnevajo, da je Galieo Galilei tukaj utemeljil svojo teorijo o gibanju nihala, ko je opazoval zibanje lestenca, ki je visel s stropa glavne ladje.










Na poševni stolp se nismo vzpenjali, ker nanj spuščajo samo omejeno število ljudi zaradi varnosti pred preobremenitvami in dodatnega posedanja stolpa. Seveda tudi vstopnina 18 € ni od muh. Stolp je visok 58,4 m in so ga zaradi težav pri posedanju temeljev gradili od 1173. do1370. leta. Danes visi vrh stolpa za 5,5 stopinj ali cca 5 m od osi temeljev. Dosti denarja so vložili v sanacijo temeljev, tako da so nagibanje stolpa ustavili le za omejeno obdobje in ponovno dovolili obiske.

Nekaj prostega časa smo imeli, da smo v bližnji ulici od trga proti glavnemu delu mesta individualno šli še na zadnje nakupovanje ali na pijačo. Z lokalnim avtobusom smo se zapeljali do našega avtobusa in nato nekaj po 12.00 uri štartali proti Sloveniji. V Koper smo prispeli okoli 21.00 ure.
Pa še nekaj statističnih podatkov: izleta se je  udeležilo 48 potnikov -  38 žensk in 10 moških. Sedem udeležencev je bilo starih nad 80 let. Najstarejša ženska je imela 86, moški pa 83 let. Čestitke veteranom, saj  nikjer niso zaostajali za „mladino“!

Prispevek: Dušan Popović
Foto: Dušan Popović
Več slik si lahko ogledate tukaj 


sobota, 18. julij 2015

NA OBISKU PRI IVANU JENKU




24.06.2015 smo obiskali na njegovem domu našega dolgoletnega člana Ivana Jenka in njegovo soprogo Vilmo. Ta dan je Ivan, namreč, imel 90. rojstni dan, kar je bil povod za obisk. Obisk smo dogovorili prejšnji dan in sicer DU Semedela, KO ZB Semedel in RK Za gradom, ker je Ivan član vseh teh organizacij. 
Malo je starejših ljudi, ki Ivana ne poznajo saj je delal in deloval na različnih področijih. Če bi hoteli podrobno predstaviti njegovo dolgo življensko pot, kaj je vse delal in počel in kakšne odgovorna in družbeno koristna opravila je opravljal, bi bilo veliko za povedati. Zato bomo našteli samo nekaj od vsega tega.
Rojen je v Tominjah pri Ilirski Bistrici. Kot komaj 17-letnega fanta so italijani odpeljali v specijalni bataljon v Itajijo. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in s sovaščani vstopil v OF. Njegova prva partizanska edinca je bila Tomšičeva brigada na kar so sledile še druge, da bi se 8.maja 1945 z Belokranjskim odredom  udeležil bojev za osvoboditev Ljubljane. Za hrabrost je bil odlikovan z redom za hrabrost, medaljo za hrabrost in dvema medaljama zaslug za narod.












Služboval je najprej v Ljubljani, nakar so ga zaradi potrebe, premestili v Koper, kjer je opravljal razna odgovorna dela. Pozneje je delal tudi v šolstvu in v gospodarstvu. Upokojil se je 1.10.1978. Med 1887 in 2008 je uspešno vodil ZDU Mestne občine Koper. Ustanovil je Pokrajinsko ZDU in jo štiri leta tudi vodil. 
Bil je občinski svetnik štiri leta in štiri leta podžupan in opravljal še druge konkretne naloge pri tem.
Prispeval je k sodelovanju z italijanskimi in hrvaškimi upokojenci, k ustanovitvi pevkega zbora Zveze, balinarskega kluba „4. julij“ itd.
Za svoje požrtvovalno in nesebično volontersko delo je dobil veliko pohval in nagrad :
Ivan in Vilma sta bila vesela našega obiska. Ivanu smo podarili skromna darilca Vilmi pa vrtnico. Postregla sta nam s prigrizkom in pijačo, celo z orehovo potico, ki jo je spekel Ivan z navodili in pod „strogim nadzorom“ Vilme. Poskusili smo  tudi rojstnodnevno torto.
Kar nekaj časa smo se  pogovarjali o njunih življenjskihih in prehojenih poteh in današnjih aktualnih rečeh. Tudi Vilma se bliža soprogovim letom, zato tudi njej iskrene čestitke.  Vmes nam je pokazala veliko število raznih kolajn, ki jih je prejela na tekmovanjih v balinanju.


Oba sta še vedno v dobri mentalni in siceršnji kondiciji in smo jima pred poslovitvijo zaželeli naj ostaneta takšna vsaj še do 100 let.


Prispevek: Dušan Popović
Foto: Dušan Popovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi

četrtek, 9. julij 2015

SEREČANJE UPOKOJENCEV PRIMORSKE V CERKNEM 20.6.2015


Napolnjen avtobus moje generacije in znancev smo se ob osmi uri iz Semedele odpeljali mimo Postojne in Logatca do praznično razpoložene Idrije. kjer so izvajali bogat program festivala idrijske čipke. 


Razkropili smo se po trgih in ulicah v občudovanju izdelkov čipk kleklaric in različnih šol oblikovanja tekstilij in oblačil, razstave domače in umetnostne obrti, pripomočkov... Odlični izdelki kulinarike, pečene „čipkarije“  iz kvašenega tersta – po navdihu otrok za zdravo in varno kuhanje na zabaven način. Od prodajalke Emilije sem kupila recepte tipičnih isrskih jedi, kakršne je sama kuhala tudi mojim otrokom, ko so bili še v vrtcu. Nekateri so preizkušali in se oskrbeli s sladkimi dobrotami, olji, predvsem z bučnim in podobno. 


Mene je začarala kleklarica, ki je v živo prikazovala izdelavo čipk v broški, ki sem jo seveda kupila v spomin. Skratka presenečena sem bila nad prijaznostjo in domačnostjo vseh udeležencev, ki smo postali znanci.










Nekaj po 12.00 uri smo se zbrali na prostranem in razgibanem vrtu pred Hotelom  Cerkno v Cerknem. Imeli smo še čas za drobne osebne potrebe, se odžejali in se pri prijaznih lastnikih z gorske kmetije izpod Bevkovega vrha oskrbeli s siri in drugimi izdelki bogatih okusov z različnimi dodatki. Presenečenje so bile fotokopije pesmi VSTAJENJE PRIMORSKE na vsaki mizi, da smo jo lahko na koncu  srečanja družno zapeli.

Ob otvoritvi srečanja smo bili deležni pozdravov in kratkih nagovorov: predsednika organizacijskega odbora, župana občine cerkno, predsednice ZDUS in predsednikov PZ Severne in Južne Primorske. V kulturnem delu programa so nastopili pevski zbori DU Cerkno, DU Idrija, učenci OŠ Cerkno in KUD Cerkno.Na koncu uradnega dela srečanja nam je rahli začetek dežja pomagal, da smo se kar hitro spravili na avtobus in se po vlažnih živozelenih soteskah – v nasprotju s poletno vročino pri nas – odpeljali do Mosta na Soči, kjer nam je popoldansko sonce pričaralo povsem drugačno kuliso v zelenem okolju ob sotočju reke Soče in Idrijce in ob tamkajšnjem umetnem jezeru, ki je nastalo daljnega 1938 leta ob zajezitvi reke Soče za izgradnjo elektrarne Doblar.












V znanem Gostišču Šterk so nam postregli s kosilom na kar smo se odpravili do pomola kjer je usidrana ladja Lucija in se nanjo vkrcali. Sledila je več kot enourna mirna in prijetna vožnja po jezeru. Kapitan nas je ves čas zabaval in opravil na duhovit način eno poroko dveh naključno izbranih med nami.
Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se vračali v Koper kamor smo prispeli nekaj po 20.00 uri.

Prispevek: Angela Kuhar
Foto: Dušan Popovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi

sreda, 27. maj 2015

ZASLUŽNI ČLANI DU SEMEDELA


PRIZNANJA ZDUS trem ZASLUŽNIM ČLANOM DU Semedela

V društvih upokojencev po Sloveniji deluje  235 tisoč članov in članic. Povezujemo se v okoli 500 društvih, naša povezava z Zvezo društev upokojencev Slovenije – ZDUS –pa je 13 pokrajinskih organizacij. Nov predsednik Območne organizacije za naše, to je Južno Primorsko območje je Mirko MIKLAVČIČ. Tako uvodoma za boljše poznavanje stvari.


Na skupščini Zveze društev upokojencev Mestne občine Koper 9. aprila letos sta predsednica našega društva Tatjana Antončič  in predsednica ZDU MOK Cvetka Jagodič  podelili priznanja ZDUS trem našim članom: Viktorju Lozeju,  Zvonetu Ferenčku in Dušanu Popoviču.  Prav je, da se na kratko predstavijo tudi na spletni strani DU Semedela. Vsem sem zastavila ista vprašanja. Nanje so odgovorili takole : 



Kakšno priznanje ste prejeli nazadnje? Ste prejeli v dosedanjem času, tudi med službo in prej, še kakšna priznanja?
Viktor: Malo plaketo ZDUS – a. Prijel sem še naslednja priznanja: Obrtne zbornice Koper, Priznanje Srednje kovinarske in prometne šole  Koper, Priznanje za vodno oskrbo obale ….
Zvone:  Zadnje priznanje je MALA PLAKETA ZDUS-a. Prejel sem še:  Pohvalo za delo v DU SEMEDELA, PLAKETO ob 20. obletnici športnega društva Tomos za uspešno delo v društvu in  Priznanje za vestno opravljanje delovnih dolžnosti in delo v samoupravnih organih. Bil sem član upravnega odbora in 2x predsednik delavskega sveta. 

Dušan:  Na skupščini  ZDU MOK v  Kopru  sem prejel Veliko plaketo ZDUS. Poleg tega sem v dosedanjem času prejel še Zahvalo ob 20-letnici ustanovitve občinske zveze 1982 - 2002 od ZDU Mestne občine Koper,  Priznanje ZDUS za dolgoletno nesebično in požrtvovalno delo v DU Semedela, Malo plaketo ZDUS za uspešno delo, Priznanje in pohvalo DU Semedela za večletno uspešno delovanje v društvu. V osnovni šoli so me nagradili z eno-tedenskimi počitnicami na morju a jih žal nisem izkoristil, ker je bilo treba delati in si zaslužiti za kakšne čevlje ali kaj podobnega. Večkrat sem prejel tudi razne pohvale in knjižne nagrade tekom šolanja in pri vojakih.
Kje ste delali nazadnje, od koder in kdaj ste vstopili med upokojence in se vključili v Društvo upokojencev?
Viktor: Nazadnje sem delal na Rižanskem vodovodu. V DU sem se  vključil leta 2005. 
Zvone: Zaposlen sem bil v Tomosu 34 let in od tam odšel v pokoj. 
Dušan: Nazadnje sem delal v Tomosu. V društvo sem se vključil leta 1994.
Koliko časa ste že dejavni v DU Semedela?
Viktor: V društvu Semedela sem dejaven od začetka. 
Zvone: V društvu upokojencev sem od leta 1998. Bil sem dva mandata predsednik DU Semedela. Trenutno vodim sekcijo za šport.

Dušan: Od leta 1994: Tajnik društva sem bil 4 leta, predsednik dva mandata,  po 2 leti in ves čas pa kot predsednik sekcije za izlete in organizator izletov.
Kaj menite o delovanju v društvu na sploh, v čem so razlogi za povezovanje v društvu upokojencev?
Viktor: Društvo upokojencev Semedela je po mojem mnenju eno od najbolj aktivnih na Obali. Razlogi, da sem v njem so: druženje, izleti, Izmenjava mnenj o različnih problemih, ki zadevajo v večji meri upokojence.

Zvone: Menim, da je tudi v času upokojitve dobro biti aktiven v društvu, kjer lahko najdeš dejavnosti, ki ti ustrezajo ter se tako družiš z ljudmi in si bolj v toku dogajanja. 

Dušan:  Popestriš način življenja, spoznaš veliko novih ljudi, ki jih nisi prej poznal in vzdržuješ kontakte z starimi znanci. Hodiš na izlete, na katere se sicer ne bi odpravil, doživiš in spoznaš veliko novih krajev, imaš možnosti sodelovanja v športnih , kulturnih in drugih aktivnostih...
Kako se vidite, ali načrtujete, svoje nadaljnje delo v DU?
Dušan: Odpovedal se bom funkcijam, s članstvom pa bom nadaljeval. Zmanjkuje mi časa za hobije in počitek pa tudi leta naredijo svoje.
Zvone: Upam, da bom še kakšno leto dejaven v društvu, vsekakor pa bi rad videl, da prevzamejo dejavnosti in odgovornost za delo v društvu mlajši upokojenci, ki društvu lahko doprinesejo dodatno vrednost na marsikaterem področju.

Viktor: Ostati nameravam še naprej aktiven član in po svojih močeh pomagati društvu .

Kaj bi si želeli, kako naj društvo deluje tudi v prihodnje?
Zvone: Menim, da društvo dela dobro, da imamo solidno vodstvo ter delavne in pridne prostovoljce, brez  katerih bi bilo težko opraviti zadane naloge. 

Dušan: Vsekakor bi bilo lepo in prav, da društvo nadaljuje s svojim  poslanstvom.
Viktor: Za dobro delovanje društva v prihodnje bi bilo treba pridobiti mlajše člane. 

Od kod ste po rodu, ste domačin ali priseljenec? Kje in kako živite sedaj? Kaj vas razveseljuje, kaj vam greni sedanje življenje? Zdravje?

Dušan: Sem priseljenec. Rojen sem daljnega 1935 leta ne daleč od samostana sv. Dečani na meji med Kosovom in Albanijo. Med vojno smo kot ubežniki (4 otroci z mamo) živeli v revnem očetovem rojstnem kraju v Hercegovini (oče je bil nemški interniranec 3 leta in potem še 2 leti partizan). 1948 leta smo se odselili v Banat. 1952 sem šel v srednjo šolo v Zenico 1956 pa v Ljubljano na metalurško fakulteto. Po študiju sem odslužil enoletno vojaško obveznost v Pulju. Štipendijo bi moral odslužiti v Železarni Boris Kidrič v Nikšiču pa sem že po dveh letih šel za ženo v Koper kamor je šla roditi prvega otroka. Nikoli mi ni bilo žal, da sem prišel živeti v Slovenijo. Sedaj živim samostojno in osamosvojeno. Razveseljuje me narava, oljke, vrtnarjenje... Rad sem v družbi in rad   potujem. Greni mi po malem slabo spanje in ta grda politika. Zdi se mi da je poštenosti in pravičnosti vedno manj na tem svetu...
Zvone: Po rodu izviram iz Prekmurja, na primorskem živim od leta 1962. Za enkrat mi ni dolgčas, ker razen dela v društvu se ukvarjam s svojimi vnuki, ki ti ne pustijo mirovati.
Viktor: Po rodu sem s Krasa, živim v Semedeli. Razveseljujejo me vnuki, žalosti me politika.  Tu pa tam tudi zdravje. 

Lahko bi končala brez komentarja, pa nekaj manjka. Preskromni so, sicer pa vsestransko delavni. Ob polni upokojenski zaposlenosti, ko je dan vedno prekratek, si najdejo čas za srečanja v društvu upokojencev in pripravo dejavnosti, za katere so zadolženi, ali bolje, so si jih naložili. Le tako dalje! 

Dušan Popovič in Zvone Ferenček ob prejemu priznanj v CDA v Kopru. 
Viktor Lozej doma pred hišo v Semedeli.

Plakete sta podelili  predsednica društva upokojencev Semedela Tatjana Antončič  in predsednica ZDU MOK Cvetka Jagodič.  

Prispevek: Ida Kogej 
FOTOGRAFIJE: Ida Kogej in Viktor Udovič

sreda, 20. maj 2015

IZLET V BERLIN


Berlin, to je to! Mesto, o katerem je bilo in je še prelitega mnogo črnila. Seveda grem, ni problema. V organizaciji nam dobro znane agencije Palme smo se zgodnjega majskega jutra, seveda brez majhne zamude ni šlo, odpeljali proti Ljubljani. Ker nas je bilo »upokojencev« premalo, so se nam pridružili že v Kopru člani popotnikov Elektro Koper, v Ljubljani pa še nekaj naključno prijavljenih, celo par z Dolenjske. Med potjo smo pobrali še simpatičnega in zgovornega vodiča Matjaža Trošta.
Čakala nas je dolga pot. Za začetek smo kar dobro dremali in si nabirali moči. Skozi predor Karavanke, naprej mimo avstrijskih jezer, zelene pokrajine, gradov, gozdov proti Berlinu. Seveda štirinajsturna vožnja ni trajala brez postankov za kavico in sprostitev nog. 

Pozno popoldne smo se zapeljali skozi Berlin. V bistvu ne veš, da si v mestu, dokler ne prideš v samo središče. Kajti mestno območje meri 889 kvadratnih kilometrov. 24% velikega Berlina sestavljajo reke, jezera in gozdovi; 10, 9% površin je namenjeno rekreaciji. Najvišji vinograd je na berlinskem Kreuzbergu.
Po kratkem ogledu Berlina, kar iz avtobusa, smo se odpeljali proti hotelu Comfort hotel Berlin – Lihtenberg.  Mimogrede smo spoznavali razliko med značilnim »ruskim« vzhodnim in »anglo-ameriškim« zahodnim delom, ki je razpoznavna v značilnosti gradnje. Hotel je bil udoben, hrana pa nemško skromna. Malo jih je bilo, ki so se vrnili v Berlin na ogled nočnega življenja. Pot tja ni problem, saj je Berlin prepreden s trolejbusi, tramvaji, podzemnimi in nadzemnimi železnicami. 







Pravi ogled mesta nas je čakal naslednji dan. Zapeljali smo se do ostankov berlinskega zidu. Ta del so priznani umetniki poslikali, slike so restavrirane. Presenetila me je krhkost tega razvpitega zidu. V višino meri cca. dva metra, širina pa cca. dvajset centimetrov. Res je moral biti zelo zastražen, da nisi mogel čez.  Naprej do vladnih palač, kjer stoji tudi palača Angele Merkel, ki ji zaradi značilne gradnje, pravijo »pralni stroj«. Veličastna Brandenburška vrata, vrata miru, so postavili kot skromna vrata, ki naj bi označevala zahodno mejo mesta. Danes simbolizirajo nedavno spravo med vzhodom in zahodom. Tu smo si ogledali restavrirane in obnovljene hiše na Podstdamer platzu.







Veličasten je tudi spomenik o nastanku Hitlerjevega imperija, njegovem grozodejstvu in propadu. Prehudo je bilo obnavljanje spominov, je pa dober opomin mladim nestrpnežem.







Inovativen je spomenik judom, ki ga sestavlja 2711 marmornatih blokov različnih velikosti in se razteza na površini 19 000 kvadratni metrov. Težko prehodiš vse labirintne poti. Tu je v podzemlju tudi muzej trpljenja judov v različnih taboriščih s pretresljivim slikovnim materialom in predstavljenimi pismi, napisanim svojcem.








Ogledali smo si tudi oznako Hitlerjevih bunkerjev. Bunkerji so bili po vojni uničeni, da bi preprečili romanja v ta kraj. 
Ustavili smo se na Checkpoint Charlie. To še danes predstavlja mejni prehod med vzhodom in zahodom. Še vedno tam stoji straža. V hiši blizu je muzej, kjer ponovno vidiš trpljenje ljudi pod nacisti, postavitvi berlinskega zidu. Večji del razstave so prikazi poskusov pobega preko zidu. 
Po postanku in kosilu, smo nadaljevali z ogledom mesta. Ogledali smo si Nikolajevo četrt, Alexanderplatz. Povzpeli smo se na televizijski stolp, ki v višino meri toliko, kolikor je dni v letu. Imeli smo srečo, kajti vidljivost je bila kar dobra, le časa za gledanje je bilo malo. Poleg dolge vožnje je bil minus tega izleta mnogo čakanja in hitenja.
Po večerji nam je, kljub utrujenosti, nekaterim uspela vrnitev v nočni Berlin. Kljub nedeljskemu večeru je bilo na ulici zelo malo ljudi. Vodič nas je peljal na pivo v KLO pivnico. Tu je vse v stilu stranišča (KLOzet), celo pivo piješ iz račke za lulanje.
Naslednje jutro smo se s tramvajem zapeljali do znamenite postaje Zoo. Mogoče je ponoči bolj temačna in ne vem, če se tam še zbirajo narkomani, toda, če si prebral-a knjigo Otroci s postaje Zoo, ti srce objame tesnoba groze.
Pričevanja vojnih uničenj so vidna na ostankih cerkve carja Viljema. Poleg je postavljena nova osmerokotna kapela in šesterokotni zvonik iz barvnih stekel. Kapelo je v začetku 60. Let zasnoval Egon Eiermann. Nekaj časa smo imeli tudi zase, da smo se najedli in kupili spominke.
Popoldne nas je avtobus odpeljal na olimpijski stadion Berlin. Zgradili so ga l. 1936. Ogled stadiona ni bil v programu, vendar smo vodiču hvaležni,  da smo ga videli.

Mnogo smo videli, manj zapomnili. Verjetno so drugi Berlin doživeli drugače, opravičujem se jim. Pravico jim dajem, da svoje vtise dodajo. Mogoče za prihodnji obisk: pogrešala sem ogled notranjosti kake zelo moderne stavbe, da dobiš občutek uporabnosti, ki se ti od zunaj ne zdi mogoča.

Vožnja domov je bila grozljivka. Zaradi prometne nesreče smo bili v zamudi za več kot pet ur. Toda pošteni ljudje pridejo domov podnevi. Mi smo prispeli ob devetih zjutraj!
Vse lepo pozdravljam in Vam želim še mnoga potepanja!
Prispevek: Vilma Kovačič
Foto in video: Dušan Popovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi