petek, 18. julij 2008

DVODNEVNI IZLET

DVODNEVNI IZLET V SALZBURG IN ORLOVO GNEZDO

12.IN 13. JULIJA 2008

Obetal se je lep poletni dan. Vreme kot naročeno, ne prevroče, zjutraj še prijetno hladno. Semedelski upokojenci, kar 61 nas je bilo, smo se tisto soboto, 12. julija, odpravili na zanimivo potepanje. Naše starostno povprečje sta nam nekoliko kvarila le prijazni šofer Sandi in naš vodič Mohor, zgovorni » načitani « Štajerec.

Na poti proti Salzburgu, našemu prvemu cilju, smo imeli več postankov, enega celo nepredvidenega. Avstrijske ceste so bile namreč zatrpane s » pločevino », torej zastoji na cestah le niso samo naša posebnost. Imeli smo srečo, čakanje ni bilo predolgo in v zgodnjih popoldanskih urah smo si že ogledovali mesto. Salzburg (Solnograško) leži ob reki Salzach. To je desni pritok reke Inn. Prikupni mostovi povezujejo oba dela mesta, stari in novi del.

Salzburg je srednjeveško mesto, nastalo na ruševinah rimskega naselja. Samostan sv. Petra je bil v tistem času žarišče močne misijonske dejavnosti. S širitvijo nadškofije se je v naslednjih stoletjih na področju Salzburga oblikovala cerkvena kneževina, katere ekonomski razcvet je omogočilo predvsem nahajališče soli in zlata.

Za časa nadškofa Raitenaua pa dobi mesto nekaj lepih baročnih zgradb. Leta 1816 preide salzburška nadškofija pod Avstrijo, od leta 1849 pa je » Solnograško »samostojna avstrijska pokrajina.

Mesto krasijo številne cerkvene (samostani, katedrala iz 17. stol., rezidenca nadškofov iz 16. stol.) in posvetne, arhitekturno zelo zanimive zgradbe (dvorec Mirabell, Mozartova rojstna hiša, »Mozarteum » in druge). Zelo zanimivo je poslopje, kjer se odvija znani poletni glasbeni festival » Festspiele ».

Nad mestom se dviga mogočni grad Hohensalzburg iz 11. stol. Grad so večkrat prenavljali in dograjevali. Pod gradom stoji stari mlin, ki ga poganja voda,napeljana iz 19 km oddaljenega Kraljevega jezera (Koenigssee).

Danes so v gradu našle prostor številne kulturne prireditve, muzeji, med drugim tudi muzej marionet. Z gradu je prekrasen pogled na reko in mesto.

Naslednje jutro je bilo deževno, nič kaj obetajoče. Pred sabo pa smo imeli zanimivo pot, to je vzpon na Kehlstein, 1834 m visoki hrib, kjer se bohoti razvpito Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus). Peljali smo se skozi mestece Hallein, znano po ogromnih spiralnicah in skladiščih soli, in nato skozi Berchtesgaden, kjer je bila pravzaprav spočeta ideja nacizma. Danes je to letoviško mestece z živahnim središčem. Posebnost je še vedno delujoči rudnik soli, ki je delno odprt za turistične oglede. Nad mestom se dviga mogočni Watzmann (2713) s petimi manjšimi vrhovi.

Do vrha Kehlsteina vozijo samo posebni avtobusi, pot je namreč izredno ozka, vijugasta, vklesana v živo skalo. Orlovo gnezdo je močno zavarovana trdnjava, nekdaj Hitlerjevo gorsko zavetišče. Tu je sprejemal najbolj znane nacistične veljake, tu so kovali načrte za svoje krvoločne pohode (napad na Poljsko, pohod v Rusijo in druge). Dokončano je bilo leta 1938 za Hitlerjev 50. rojstni dan. Cesto in trdnjavo je zgradilo več tisoč delavcev - ujetnikov v nemogočih razmerah v 18 mesecih. Do bivalnih prostorov vodi 124 m dolg predor in nato še dvigalo.

Danes je v stavbi restavracija, trgovina,v spodnji etaži pa razstavni prostor, kjer so na ogled razni dokumenti in kronološki prikaz gradnje.

Z vrha Kehlsteina je čudovit razgled na bližnje vršace. Uživali smo v prelepem vremenu, dolino pa je prekrivala gosta megla.

Občudovanja vredno je, kako so Nemci znali izrabiti to nekdaj zločinsko mesto v izredno donosno turistično dejavnost.

Zadnja postaja na naši poti pa je bilo Kraljevo jezero (Koenigssee). Jezero pogosto primerjajo z norveškim fjordom, razteza se 8 km pod mogočno goro Watzmann, ponekod je globoko do 200 m

V poznih popoldanskih urah smo krenili proti domu. Vožnja je bila prijetna, brez zastojev.

Vsako potovanje se začne s prvim korakom, naj bo teh čimveč.

Prispevek je pripravila Marija Lozej

Fotografije Viktor Lozej


PREDSTAVITEV DRUŠTVA

DU Semedela je bilo ustanovljeno 31.11.1982 v skladu z Zakonom o društvih, na pobudoFranca Kralja-Petka in Albina Simčiča. Prvi predsednik Izvršnega odbora DU Semedela je bil CIRIL JANEŽIČ, sledili pa so mu na občnih zborih izvoljeni: JOŽE SEDMAK, TIHOMIR JAVORŠEK, FRANC GOLJA-RADO, DUŠAN POPOVIČ in FERENCEK ZVONIMIR.

Programi dela društva se skozi obdobja niso bistveno razlikovali. Še danes v našem društvu delujejo naslednje sekcije, ki skrbijo za izvajanje in razvoj posameznih dejavnosti, kot so: šport, izletništvo, socialno-zdravstvena dejavnost ter kulturna dejavnost.

Na čelu sekcij so člani UO, ki zavzeto skrbijo za delovanje, sproščeno vzdušje in sestavljajo program dela, ki je všečen članom društva. Zato so vse aktivnosti, ki jih organizirajo posamezne sekcije ali društvo kot celota, dobro obiskane. Tudi obveščanje članov o aktivnostih, izletih in srečanjih predstavlja problem, ki je odvisno, kot skoraj vse ostalo od iznajdljivosti posameznih članov odbora. Na srečo ima naše društvo relativno dobro razvito mrežo poverjenikov, ki kljub starosti svoje delo opravljajo prostovoljno in odgovorno. Dejavnost DU je v precejšnji meri omejena zaradi pomanjkanja prostorov. Velike težave občutimo pri organiziranju srečanj upokojencev, ker v Semedeli ni večje dvorane. Zato smo prisiljeni srečanja organizirati v hotelih, ki pa so za naše člane predragi.

Glavni vir finansiranja za dejavnosti društva je članarina. Pomemben del finančnih sredstev je tudi prispevek Zveze društev upokojencev MO Koper, ki je žal vsako leto manjši. Naše društvo je številčno močno, saj spada med večja društva v Sloveniji

Naši člani delujejo še v Društvu invalidov, Koronarnem društvu in v Svetu krajevne skupnosti.

Številni naši člani sodelujejo tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje.

Da bi postali bolj zanimivi tudi za včlanjevanje mlajših upokojencev v društvo, moramo vpeljati vsestransko računalniško poslovanje. Naloga vodstva društva je, da že letos oblikuje spletno stran, kjer bodo objavljene vse najpomembnejše informacije o delovanju društva. Upamo, da bomo s pomočjo spletne strani postopoma nadomestili stari način obveščanja.

Viktor Lozej

torek, 8. julij 2008

IZLET V REZIJO IN NA VIŠARJE

V soboto 21. junija smo imeli čudovito vreme, zato smo se tokrat odpravili v Rezijo. A dozdeva se mi, da večina Slovencev še ni slišala lepega rezijanskega pozdrava ZUKRIŠTE ŠUNČACE – ZDRAVO, SONCE. Pozdrava tiste peščice Slovencev, ki vztraja v TA ROŽYNI DOLINI, kot domači kulturni delavci pravijo Reziji.

Zakrivljen podaljšek Karnijske doline, obdan z vršaci (Kanin, Sart, Baba), je zaradi zaprtosti in slabe rodovitnosti nudil v preteklosti prebivalcem skromne pogoje za življenje. Zato so Rezijani raztepeni po vsem svetu. Najbolj znani so seveda BRUSAČI, ki so v času moje mladosti romali v zakotne kraje, a tudi do velikega Dunaja in Budimpešte so našli pot. Da bi zacinili lonec, popravili dežnik, nabrusili škarje,... Tem iskalcem tenke rezine kruha sta v Stolbici (poleg Nive, Ravance, Osoja`n in Korita večja vas) postavljena spomenik in muzej. Ob iskrivi govorici in bogati slikovni predstavitvi v središču NARAVNEGA PARKA JULIJSKIH ALP se je v nas odpiralo nešteto vprašanj:


  • Zakaj Rezijo tako slabo poznamo?
  • Koliko časa bodo še lahko ohranjali svojo govorico?

  • Od kod jim sredstva?

  • Zakaj prebivalci ne morejo gledati programov slovenske televizije?

  • Zakaj rezijanščina ne pozna besed SVOBODA in POEZIJA?

Z odzveni rezijanske govorice smo se nato odpeljali na VIŠARJE, romarsko središče predvsem Furlanov, Korošcev in Slovencev. Verniki, planinci in turisti so pogosti občudovalci VIŠARSKIH GLAV in obiskovalci svetišča s poslikavami slovenskega umetnika TONETA KRALJA. Vsak je lahko dobil nekaj zase. Če ga nista prevzela mir v cerkvi in togo odžebrana molitev božjega namestnika, je bil prevzet nad razgledom ali potjo samo.

Naj omenim še jutranji postanek v PUŠJI VASI, kraju ob reki Tilment v Furlaniji. Kraj s starodavno dušo, 700 let staro gotsko arhitekturo, kamnitim obzidjem in katedralo sta sožitje z zgodovino uničila 2 (dva) katastrofalna potresa 1976. leta. Toda kraj je po temeljiti obnovi, kjer naj bi vsak kamen prišel na svoje mesto, spet dobil svojo staro, lepo in za obiskovalce privlačno podobo. Naj dodam, da je k obnovi katedrale pripomogel tudi primorski kamnosek ELVIO SABADIN – ELIA iz Sv. Antona pri Kopru. Za novo LUNETO nad osrednjim vhodom v katedralo je izbral NABREŽINSKI KAMEN, saj v okolici uničene vasi ni mogel dobiti tako velikega kamna kot je bil izklesan izvirnik.

Poseben občutek pa je pri postanku v katedrali vzbudila mogočna SKULPTURA IZ LESA; v njej ljudje prosijo in rotijo nebo, naj se jih usmili in jih obvaruje pred uničujočimi potresi.

REZIJA, VIŠARJE, PUŠJA VAS – TRIJE KRAJI, VREDNI OGLEDA IN RAZMIŠLJANJA.


Le srce govori:

Dolina Rezije,
na skali,
jaz in ti,
luna sveti,
vse molči,
le srce govori. .

Solo il cuore parla:

Valle di Resia
su una roccia,
io e te,
la luna ci ilumina,
tutto tace,
solo il cuore parla

Prispevek je pripravila , ZORKA PODOBNIK junij, 2008

Fotografije g. Kristl Štunpfel