Zahvala
KOPRSKI HAMBURG
Po odlično vodenem
ogledu našega pristanišča
Dolgo sem čakala! Neverjetno dolgo! Minila so vsa aktivna
leta in še nekaj upokojenskih zraven, ko sem vendarle vstopila v koprsko pristanišče! Z veseljem
sem sprejela povabilo prijateljev Društva upokojencev Semedela in se brez
posebnih pričakovanj pridružila skupini na obisku…Kako zelo sem se zmotila!
Sobota. 20. aprila letos se bo za vedno zapisala v mojo spominsko knjigo
izjemno lepih, zanimivih in poučnih doživetij!
Začelo se je že slabo uro pred dogovorjenim zborom na
pristaniškem vhodu. Prijazen glas nepoznanega varnostnika mi je s pozdravom
in dvigom zapornice napovedal lep dan! S
krepkim stiskom roke mi je takoj zatem dobrodošlico izrekel gospod Branko Matič in mi s hitro pripovedjo o svoji
predanosti in enakem ravnanju številnih delavcev pri gradnji tega edinega
slovenskega pomorskega okna v svet o pristanišču posredoval več zgodovine, kot bi je v enakem času lahko prebrala v strokovni
knjigi. Češnjo na vodnikovi tortici pa je med vožnjo iz terminala v terminal
dodajal gospod Viktor Udovič. Malokrat ima človek, četudi svetovna
popotnica, kot sem sama, priložnost slišati toliko podatkov, kot jih je iz rokava stresal vedno zanimivi in
mestoma hudomušni gospod Udovič. Ob njegovi živi enciklopediji sem obžalovala
le dejstvo, da pri sebi nisem imela papirja in svinčnika, kamor bi zapisovala
vse številke, odstotke, tone in metre, pa še stopinje temperature, naklona,
barve in odtenke in še marsikaj… Vodnikov spomin je res živ in neskončen. Iz
srca hvala za vse slišano!
Na vsakem metru prevožene poti po pristanišču sem spoznavala
izjemno organiziranost tega ogromnega podjetja. Vsak terminal zase zaokroža
svojo dejavnost in se smiselno navezuje na sosednjega. Opazovala sem neverjetne
dimenzije nekaterih predelov, razsutega
tovora, na primer. Pa luškega prostora s stolpi zabojnikov različnih velikosti
in barv. Poseben vtis so mi oblikovale neskončne vrste avtomobilov, ki so na
sobotnem soncu čakali na pot kdo ve kam in zakaj?!
Če bi mogla, bi se nemudoma odpovedala le enemu terminalu in takoj ustavila le eno dejavnost- pretovoru živine! Umikala sem
pogled s tovornjakov, v katerem so, po mojih občutkih, trpele žive živali. Hudo mi je bilo videti govedo, ki je
za ograjo stopalo proti ladji v gotovo smrt…
Priznati pa moram, da sem z zadovoljstvom opazovala red in čistočo kamorkoli je seglo
oko. Nikjer ni bilo odvečnega papirja, prav tako ne odsluženih plastenk in
smeti. Kot bi nevidna roka pred našim prihodom skrbno pometla in pobrisala
prah! Pa še oljke uspevajo na urejeni zelenici! Koliko pristanišč v soseščini
in v svetu se lahko primerja z zunanjo podobo koprske luke ?
V vseh 40-ih novinarskih letih sem le enkrat vstopila v
prostore pristaniške uprave zaradi snemanja pogovora s tedanjim direktorjem oz.
predsednikom gospodom Brunom Koreličem. Bolj domača sem bila v sosednjem,
tržaškem pristanišču, kjer nisem skoparila z večnim vprašanjem o sodelovanju
namesto tekmovalnosti s koprskimi
sosedi. V lepem spominu mi ostaja tudi profesionalno sodelovanje z gospodom
Pavlom Krumenakerjem, ki bi s svojo delavnostjo in strokovnostjo zagotovo le obogatil delovanje sedmega pomola v Trstu.
Ob
zadovoljstvu po ogledu našega, še vedno
edinega pomorskega okna v svet, in iskreni zahvali vsem, ki so mi to omogočili,
končujem z nekdanjimi Titovimi besedami, navajam: »Koper še ni Hamburg, a nekoč
bo!« Ocenjujem, da je Koper že dosegel in celo presegel Hamburg! Morda ne po
obsegu pretovora, po organiziranosti, urejenosti in čistoči pa zagotovo! In,
kar ni zanemarljivo, po srčni pripadnosti in ponosu njegovih graditeljev, delavcev!
Mirjam Muženič, Koper 2.5.2024
Slike si oglejte tu - foto: Zdenka Petek
