sreda, 24. december 2014

PREDNOVOLETNO SREČANJE


V dneh, ko se izteka staro leto, se vrstijo številna srečanja prijateljev, znancev, sedanjih in nekdanjih sodelavk in sodelavcev; med njimi smo bili tudi člani in članice Društva upokojencev Semedela in Za gradom. V prostorni in lepo okrašeni restavraciji hotela Žusterna pri Kopru smo se zbrali v petek, 19. decembra zvečer.

Klic po druženju z večerjo, glasbo in plesom je bil dovolj močan za 74 udeležencev. Program večera je bil preizkušeno klasičen. Kratek pozdrav predsednice Tatjane Antončič, nekaj organizacijskih navodil člana upravnega odbora Matije Jakšiča, ki je tudi letos poskrbel, da je vse teklo po načrtu. 










Udeleženci so dobili na mize lično voščilnico, zelo pa jih je pritegnil tudi srečelov. Z darili skromnega števila podjetij in drugimi donatorji so člani Upravnega odbora pripravili 100 lično zavitih paketov.










Srečke, s ceno po en evro,  so pošle kot bi mignil. Nazadnje jih je celo zmanjkalo za domačine, ki so nam stregli in kuharico. Žal. Vzdušje je bilo veselo. Po okusni večerji – goveja juha, pečen krompir z dušeno zelenjavo, pečenko, solato in desertom; zraven je sodilo tudi belo in črno vino – so kupci srečk dvignili pakete. Zadela je vsaka srečka.










Pogled čez mize, ko so radovedno odvijali dobitke, je pokazal, da so vsi zadovoljni. Tako rekoč vsak paket je nekajkrat presegal ceno srečke.  Tisti in tiste, ki radi plešejo, so se zavrteli na plesišču ob glasbi mladega pevca in elektronskega harmonija. Ure proti polnoči so med klepetom hitro minile. Potem pa stiski rok, pozdravi in želje za lepo praznovanje Božiča in predvsem zdravo leto 2015. 










Za upravni odbor prednovoletnih zadolžitev z organizacijo tega srečanja še ni bilo konec. Prvi naslednji delavnik so že zavijali nove  pakete. Tokrat za okoli 25 članic in članov, ki so nabrali nad 90 let življenja. V času do novega leta jih bodo, ali so že,   obiskali in jim z darilom voščili uspešno, igrivo in polno veselja novo leto. 



Leto 2014 je bilo za DU Semedela in Za gradom uspešno. Izpeljali so vse načrtovane aktivnosti, teh pa ni bilo malo. Pogled naprej pa se obrača tudi k novim silam. V svoje vrste bi radi pritegnili čim več novih upokojenk in upokojencev z glavnim ciljem, da bi bila jesen življenja lepa, ustvarjalna in zanimiva. 
Koper 22.12.2014 

Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida kogej in Zdenka Petek

torek, 30. september 2014


DRUŠTVO ZA ŠPORTNO REKREACIJO IN TELESNO VZGOJO
                                 »PARTIZAN«  KOPER






       VABI NA REKREACIJO ZA ODRASLE

                              KDAJ IN KDO


        vsak ponedeljek in četrtek od 20. do 22. ure
        vsi, ki si želijo vodene telovadbe in odbojke


        vsak ponedeljek in četrtek od 18,30 do 20 ure
             vsak, ki ga veseli namizni tenis


     pričetek vadbe 2. 10. 2014 (število mest omejeno)  


                                       KJE

    v manjši telovadnici  OŠ Dušana Bordona v Semedeli   



    Informacije in prijave v popoldanskem času:

                Namizni tenis – 041 758 030
           Telovadba in odbojka – 031 456 428
                                                 040 582 283

torek, 5. avgust 2014

DVODNEVNI IZLET V LOMBARDIJO


Dvodnevni izlet v Lombardijo - Milano in Boromejske otoke.
Tistega oblačnega petka, 25. julija letos, je bilo treba zgodaj vstati. Ob 4.45 je bil odhod avtobusa izpod Mandrača v Semedeli, ob 5.00 pa iz Olma. Na postajo pripeljem četrt ure prej, pa sploh nisem med prvimi. Z majhnimi kovčki, nahrbtniki in torbami jih čaka na avtobus že zajeten kupček. Prvič grem z njimi. V organizaciji zelo dejavne sekcije za izlete DU Semedela se s študentsko prijateljico odpravljam na dvodnevni ogled glavnega mesta Lombardije Milana in Boromejskih otokov na Jezeru Maggiore. 



Velik bel avtobus pride točno. Vstopamo brez hitenja. Sedežni red je že določen. Ko smo skoraj vsi na svojih mestih, se pokaže težava. Na agenciji Palma so sedeža 22 in 23 dodelili štirim. Vodja poti Dušan Popovič mirno hladno reši problem. Vedno se zgodi, da kdo nepričakovano ne more na pot in tako je imel pri roki dva rezervna sedeža. Vseh 56 udeležencev izleta se je namestilo in gremo. V mraku smer Trst, mimo Palmanove do Milana. Vodič Jure Vuga – umetnostni zgodovinar - je poznavalsko razlagal zanimivosti, zgodovino in njene ostanke v krajih, mimo katerih je peljal naš avtobus. 6 ur z dvema postankoma za nujne potrebe. Tudi za okrepčilo z dobrotami, ki so jih pripravile pridne sopotnice tega in drugih izletov, in času in stanju primerno kapljico. In že se vozimo po s soncem obsijanem Milanu. Milijon 300 tisoč ljudi prebiva v tem industrijskem, drugem največjem mestu v Italiji. V njem se je v tisočletjih menjalo veliko ljudi in gospodarjev. Ogledamo si veličastno obzidje gradu družine Sforza,











preseneti nas skromno pročelje znamenite operne hiše Scala. Vstopa vanjo ni. Lahko si preberemo le spored iztekajoče se sezone. Velik osrednji trg Milana obvladuje visoka gotska cerkev – znamenita katedrala iz barvitega belo – rjavo – roza marmorja in številnimi stolpi, ki se dvigajo proti nebu. Bogato okrašena in mogočna. Tista, katere maketo je pred časom zalučal v glavo Berlusconiju jezni protestnik. V katedralo ne smemo v skupini, le posamično. Na vhodu nas pregledajo oboroženi varnostniki. Strog pogled v torbice, še strožji na gola ramena in kratke hlače mičnih mladenk.













 Če se ne oblečejo »dostojno«, zanje vstopa ni. V notranjosti je prijetno hladno. Ker naju ne zanima ulica z najbolj znanimi butiki italijanskih modnih ustvarjalcev, s prijateljico posediva in komentirava: navdušujejo nas bogate cerkve, palače, gradovi. Zgodovinarji pridno beležijo, kdo je zaslužen za to čudo vseh čudes. Nič pa o dejstvu, da so cerkve, gradovi, palače rasli na trpljenju navadnih ljudi. Čim bogatejše so, tem revnejše je bilo ljudstvo pred njihovimi zidovi. 

Časa je malo, zato si privoščiva le milansko kavo. Na senčni strani trga ob stebru pospraviva domačo popotnico, in že smo na poti dalje. Preseneti me točnost izletnikov. Nikogar ni treba čakati. Čeprav ne več prav rosnih let, zmoremo vsi vse oglede in poti in smo ob določeni uri pridno na svojih sedežih v avtobusu. Jure razlaga, vmes prepusti čas tudi klepetu, zbiranju vtisov in počitku. Še dve uri vožnje in že se peljemo skozi naselja ob Velikem jezeru, Lagu Maggiore. Dolgo je 66 km, na enem koncu seže tudi v sosednjo Švico. Ima 213 km2 površine, skozenj pa teče reka Ticino. V najširšem delu ima premer 12 km. Na njem je več otokov in otočkov













Trije, ki smo jih obiskali naslednji dan, v soboto, so v zalivu Borromeo. Nastanimo se v hotelu s tremi zvezdicami v kraju Baveno. Nič se nam ne toži po luksuznih hotelih mimo katerih smo se peljali, saj je naš prav prijeten. Tudi večerja je dobra in lepo postrežena. S kolegico nazdraviva z domačim rdečim vinom na rojstvo moje vnučke Valentine, kar naju spravi v dodatno dobro voljo. Zmoreva še kratek sprehod ob jezeru, kjer ugotavljava, da Italijani ne »prakticirajo« javnega dobra. Prehod po obali ob jezeru večinoma ni mogoč. Daleč od radodarnega dostopa do obale našega morja ali obrežja Blejskega jezera. Dvoposteljna soba v hotelu je udobna in čista. Težav s spanjem ni. Zbuja me le vlak, ki drvi prav blizu mimo. Ponoči dežuje. Sobotno jutro je oblačno. Oborožimo se z dežniki in anoraki in se odpeljemo do enega izmed mnogih majhnih pristanišč od koder se s pokritimi malo večjimi ladjami odpeljemo na otoke. Najprej Isola Madre. Je največji v zalivu Borromeo. Glavni pečat mu daje grofovska družina Borromeo. V palači si ogledamo dvorane punčk (Sala bambolle), štirih letnih časov, gledališča lutk in druge. Predvsem pa so prekrasni vrtovi, da se ti oči in duša spočijejo. V njih rastejo eksotična drevesa in rože, ki so jih prinesli z vseh koncev sveta; Kitajske, Bolivije, Nove Zelandije itd. Tam raste največja cipresa v Evropi (Casmir), ki pa so jo morali opasati in na več koncih zakoličiti z železnimi »zajlami«, da stoji pokonci. Rododendroni, azaleje, cedre…med njimi se sprehajajo pavi in fazani. Iz velikih kletk se sliši vreščanje pisanih papig. Tudi dež je ponehal, tako da nismo bili prikrajšani za poglede v krošnje visokih dreves. Nekatera med njimi že več stoletij rastejo na tem kraju. 














Z otoka Izsola Madre smo se zapeljali na otok – Isola Bella, kjer še živi rod lastnikov – grofje Borromeo. Dolg je 400 m, pravi biser nedaleč od obale in mesteca Baveno. Znan je po veličastni baročni palači. Ob njej je vrt, ki se dviga na desetih terasah 37 metrov nad gladino jezera. V njem rastejo drevesa in zlasti eksotično cvetje. Del parka je zaprt, saj ga uporabljajo Boromejci, ki so zase zadržali zadnje nadstropje palače. V njej me najbolj navdušijo kamnite sobane. Pritlične, tlakovane s kamni, v njih pa so se gospe in gospodje žlahtnega rodu zadrževali v času poletne vročine. V palači je nekaj časa bival tudi Napoleon Bonaparte. V eni izmed kamnitih sob je maketa bližnjega otoka z obzidjem in stavbami, ki pa ga ni več. Do dna ga je razrušil Napoleon, ker naj bi oviral prehod ladij. Neki italijanski turist je pripomnil, da so mu verjetno preveč zaračunali sobo. Sicer pa je na otoku tudi majhna vasica z značilnimi italijanskimi restavracijami, stojnicami in pestro ponudbo spominkov. 












Obiskali smo še Ribiški otok, ki je trajno naseljen z navadnimi prebivalci. Pravzaprav so ali ribiči, ali trgovci, ali gostinci in hotelirji. Nad strehami starinskih hiš, med katerimi se vijejo ozke uličice, se dviga cerkvica San Vittore. Otok je rezerviran za prehrano turistov. Tudi naša številna skupina se je v času kosila porazgubila po njem. V dveh urah, kolikor smo imeli časa, smo si lahko privoščili karkoli z bogatih jedilnikov. Cene pa, glede na to, kam sedeš. V hotelu je Rissota milanese (rumena z žafranom) 12 evrov, v lokalu ob obali 8. Kava - kapučino – 3 evre in podobno. Nekateri so si kupili spominke. Znane so porcelanaste punčke. 
Okoli četrte ure popoldne smo bili znova pri našem avtobusu na obali. Iz oblačnega neba je začelo rahlo deževati. Nič hudega! Samo da je zdržalo do odhoda, tako da so bili dežniki večinoma suhi. Brez zamudnikov in dobre volje smo se prepustili šoferjema, ki sta krenila po isti poti nazaj proti domu. Kako dobro smo jo odnesli z vremenom, smo videli, ko so nas na avtocesti prali hudi nalivi. S krajšima postankoma smo prispeli v Koper okoli 23. ure in ugotovili, da je med tem močno deževje odplaknilo tudi koprsko Rumeno noč. Deževalo ni več. Zadovoljni, ker je šlo vse po planu in v dobri družbi, smo se odpravili vsak na svoj dom. Pa še kdaj in še kam. Svet je velik in zanimiv.


Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej in Dušan Popovič

Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi




sobota, 5. julij 2014

ZDAJ PA ODDIH



Konec šolskega leta. čas za spričevala. No, člani vodstva, odborov in prostovoljci pri DRUŠTVU UPOKOJENCEV SEMEDELA jih nismo dobili. Saj dela še nismo dokončali. Nadaljevali ga bomo jeseni. Ob reki Rižani v prekrasnem ambientu v domu Ribiške družine Koper smo se ...... zbrali le  zato, da bi se sprostili, povedali kaj o opravljenem delu, vsaj v obrisih načrtovali nove vsebine in se tudi malce bolje spoznali. Ob okusnem pasulju, zvrhani meri sladic, ki so jih pripravile in prinesle naše pridne članice in dobri kapljici je nekaj predvečernih uric minilo kot bi trenil. Tudi pesem je ob zvokih harmonike zvenela bolj ubrano.



Kape pa, ki so jih na kratkem postanku med nas porazdelili kandidati iz stranke DESUS, so večino prepričale, da bo najbolje, če bo s pokrivalom ali brez njega vsak vedno mislil s svojo glavo.

HVALA PRIZADEVNIM ORGANIZATORJEM.

Prispevek: Zorka Podobnik
foto: Tatjana Antončič

torek, 24. junij 2014

DUTOVLJE 2014

SREČANJE UPOKOJENCEV JUŽNE IN SEVERNE PRIMORSKE 2014 

Kot vsako leto so organizatorji organizirali srečanje UPOKOJENCEV JUŽNE IN SEVERNE PRIMORSKE. Letos je bilo srečanje v prekrasnem ambientu - v borovem gozdičku v Dutovljah na Krasu. Od vse povsod in skoraj iz vseh društev upokojencev so se zbirali avtobusi polni udeležencev tega srečanja. Po mojem mišljenju je bilo letos manj udeležencev kot predhodna leta.
Ob osmi uri smo se zbrali na avtobusnem postajališču ob Mandraču  upokojenci društva iz Semedele.  Avtobus je bil popolnoma poln - zasedeni so bili vsi sedeži. Kandidatov za obisk je bil še večji, tako da so se za nami peljale še štiri članice v osebnem avtomobilu. Še nekaj pa jih moralo ostati doma.



Gospod Dušan zadolžen za izlete v našem društvu je kot vedno odlično pripravil program obiska in nadaljevanje našega potepanja. Kot on zna oz. se je pripravil, da nam je, kot pravi VODNIK po poti predstavil znamenitosti krajev skozi katere smo se peljali oziroma v katere bomo prišli. Spored se je pričel od 10,00 uri in je trajal dve uri vključno z nagovori in skrbno pripravljenim sporedom. žal je bilo ozvočenje izpod vsake kritike - porazno.











Dušan se je odločil, da letos ne postanemo dalj časa na prizorišču in opravimo malico - kosilo na prizorišču, ampak da se odpeljemo na ogled vedno prelepih lepot Goriških Brd. Kosilo nam je naročil v restavraciji na gradu Dobrovo. Marljivi kuharji in strežno osebje so nam kot pravi profesionalci pripravili dobro, okusno in našim letom primerno lahko kosilo. Popeljali smo se skozi čudovito pokrajino do lepe vasi Šmartno.














Ogledali smo znamenitosti vasi. Povzpeli smo se na 23 m visok razgledni stolp v zaseljku Gonjače. Od tu je krasen razgled na vse štiri strani neba.



Siti sicer brez tako željenih češenj - za katere smo bili prepozni; žal pa tudi zlato rumenih marelic nismo mogli kupiti. Polni lepih vtisov smo se vrnili skozi Novo Gorici po Italijanski strani domov v Koper.

Prispevek: Viktor Udovič
Foto: Dušan Popovič
Slike in video si lahko ogledate v: albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi   

sobota, 7. junij 2014

IZLET NA GORENJSKO, 24.05.2014


Kot je bilo že v vabilu napovedano, na pot smo se podali ob 05 uri. Za nekatere izmed dvainpetdesetih na avtobusu morda prezgodaj, čeprav se nihče ni pritoževal. 
Vremenarka ga. Cegnarjeva nam je nekaj dni pred tem napovedovala slabo vreme, vendar se to na našo srečo ni zgodilo in smo imeli čudovit sončen pomladni dan.
Razpoloženje na avtobusu je bilo na višini. Z nekaj šalami smo si ga dodatno podkrepili. Najprej smo se ustavili na počivališču Radovljica, od koder se ponuja lep pogled  na Stol v Karavankah (2236 m). 












Za še boljšo voljo sta nam Tončka in Meri postregli s pijačo in dobrimi piškoti. Nekateri smo si naročili kapučine. Dobili smo nekakšno belo kavo, ki je dišala  bolj po knajpu in se je skoraj ni dalo piti.
Z vožnjo smo nadaljevali mimo Bleda in Bohinjske Bistrice do Ukanca (naselje ob Boh. Jezeru v občini Bohinj – 546 m n.v.).
















 Po polurnem čakanju smo se vkrcali na nihalko, ki nas je v 4,5 minutah zapeljala do Ski hotela na Voglu (1535 m). Zanimivo, da nihalka (gondola) zmore naenkrat sprejeti neverjetnih 80 ljudi ali 7 do 8 t tovora. Nihalko so generalno obnovili med 5. in 19. majem in jo preizkusili dan ali dva pred našim prihodom, tako da smo se med vožnjo počutili varne.
Do Šije (1800 m) se žal nismo mogli  povzpeti, ker sedežnice ne obratujejo do 27. junija. Eno uro    
smo se sprehajali okoli hotela tja do sedežnice in gostišča Burja, ter uživali ob pogledih na jezero,
Triglav, ter še vedno zasnežen del smučišč na Voglu.


Po povratku v dolino smo se zapeljali do urejenega parkirišča pri Koči pri Savici. Tisti, ki so hoteli videti slap, smo se podali po cesti po smerokazu do brunarice s spominki in vstopnino. Od  tu smo nadaljevali pot po kamnitem mostišču čez Malo Savico in navzgor po urejeni in lepo vzdrževani stezi, katere posebnost so številne stopnice. V presledkih jih je čez 500, zato nekateri niso nadaljevali poti. Dobrih 20 minut hoda in že smo bili pri lesenem paviljonu, od koder smo uživali v lepem pogledu na slap, ki sodi med bolj znane slapove in ima pridih romantike in nekako kar zgodovinski pomen. Že France Prešeren ga je opeval tudi v bolj šaljivih pesmih in prav ob vznožju slapa se je najbrž porodila ideja za znamenito pesnitev Krst pri Savici.












Tudi pohodniki smo se ob povratku ustavili pri Koči pri Savici in se odžejali.
Nekaj po 13.00 uri smo nadaljevali z vožnjo ob jezeru proti Stari Fužini. Med vožnjo smo uživali ob pogledih na lesketajočo se gladino vode, drevesa ob obali, ter strmo in skalnato obalo na drugi - severni strani jezera. Glavni pritok Bohinjskega jezera je Savica. Jezero je pretočno – iz jezera teče reka Jezernica, ki že po manj kot 100 m skupaj z leve strani pritekajočo Jezernico tvori reko Savo Bohinjko. Bohinjsko jezero velja za slovensko naravno znamenitost. Po površini ga v Sloveniji presegata le presihajoče Cerkniško jezero in umetno Ptujsko jezero. Maksimalne mere jezera so: površina 3,3 km², dolžina 4,35 km, širina 1 km in globina 45 m.
V gostilni Mihovc v Stari Fužini so nam postregli dobro kosilo. Posamezniki so ga hvalili, eni pa so rekli, da je bil pražen krompir nekoliko premasten... Po kosilu so nekateri šli na sprehod po vasi, ki je tipična alpska vas z ohranjenimi starimi kmečkimi domovi. Vas je čista in lepo urejena; sodi v občino Bohinj.














Kmalu smo se napotili proti Bledu. Za  primerjavo z Bohinjskim jezerom ima Blejsko naslednje maks. mere: površina 1,45 km², dolžina 2,12 km, širina 1,38 km in globina 30,6 m.  Z avtobusom smo napravili panoramski ogled jezera z vožnjo mimo vile Bled, športno rekreacijskega centra Zaka ter okoli gradu do avtobusnega parkirišča v mestu. Nato smo se podali v lov na znane blejske rezine. Največ se nas je ustavilo na terasi Grand hotela Toplice. Sladkali smo se s kremnimi rezinami in uživali ob pogledih na jezero in blejski grad, ki jih je božalo rumeno večerno sonce.
Na poti domov smo se ustavili še na počivališču Lom in spili nekaj litrov domačega vina, ki ga je prispeval Armando. 
V Koper smo se pripeljali okoili 20.00 ure in smo bili veseli, da smo doživeli še en tako lep dan.

Prispevek: Dušan Popovič
Foto: Dušan Popovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi

sobota, 24. maj 2014

RADOŠIČ MEVLJA - LIBERA NAM JE RAZSTAVILA

RAZSTAVA V KRAJEVNI SKUPNOSTI SEMEDELA

Gospa Libera RADOŠIČ MEVLJA je ženska, ki nikoli ne miruje.


Lahko jo srečate v Centru dnevnih aktivnosti za starejše občane Koper,
kjer ustvarja s kvačko in s šivanko. Najraje pa slika. Je ljubiteljska slikarka,
ki si je »atelje« uredila na balkonu.
Svoja likovna in ročna dela je razstavila v dvorani KS SEMEDELA.









Krajanom Semedele je ob otvoritvi razstave zaupala, da ji delo s čopičem
in barvami pomeni možgansko terapijo.









Hvala profesorju KINGU in kitaristoma Petru in Roku iz GŠ KOPER za
lep glasbeni vložek.


                                                    Društvo upokojencev  SEMEDELA
                                                       Sekcija za kulturo

Prispevek: go. Hermina Knol

Pripis:

Pogovor z ustvarjalko  gospo Libero je opravila upokojena učiteljica gospa Zorka Podobnik. In tako kot samo ona zna je iz gospe Libere izvlekla vse detalje, ki so vplivali v preteklosti na njeno ustvarjalnost do danes. Začela je: od kod? in zakaj? ima ime Libera “Svobodna”, njene aktivnosti v otroštvu, od kod ljubezen do slikanja, od kod ljubezen do ročno narejenih ekratnih del, ki  lahko vidite na slikah... 

Iz isprašanega in povedanega Gopa Libera lahko rečemo ne miruje niti minuto.
Ko pozorno poslušaš njeno pripovedovanje, kako uživa v svojem ustvarjanju, misliš, da tudi v spanju poleg počitka in sanj razmišlja kaj bo počela naslednji dan.












Aplavz, ki ga je bila gospa Libera deležna na kraju samem, je bil veliko priznanje za mjeno delo. Hvala gospa Libera.

Pripis: Viktor Udovič
Foto: Zdenka Petek in Viktor Udovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi