sreda, 27. april 2016

RAVENNA, RIMINI in SAN MARINO - 23. in 24. aprila v Italiji


Poln avtobus upokojenk in upokojencev semedelskega društva je odpeljal iz Kopra v soboto zgodaj zjutraj. Razpoloženje je bilo rahlo čemerno, saj je vremenska napoved obljubljala, da nas bo dva dni pral dež z vetrom. Agencija Palma nam je dostavila vodiča šele na eni od bencinskih postaj ob AC za Benetke. Vstopil je mlad moški, na pogled negotov, ki je dajal vtis, da ga nekaj muči. Ko se je predstavil in sem malo povrtala vanj z dodatnimi vprašanji, smo izvedeli: 
Da je ROBERT SIMONIŠEK doktor umetnostne zgodovine, pisatelj in pesnik. 
Takoj se mi je postavilo vprašanje, kako se bo postavil na nivo turističnega vodiča, ki ima poleg razlag na skrbi še »držanje« pisane skupine starejših ljudi pod nadzorom. In res se je pokazalo, da je znal marsikaj povedati, vendar na ravni, ki je presegala naše znanje, pričakovanja in tudi želje. Hodil je prehitro, začel govoriti, ko je bilo okoli njega pol skupine in še manj, in podobno. Tako smo se oba dneva malo lovili in  občasno godrnjali. Gospem z razvitim materinskim čutom pa se je takoj zasmilil in priljubil. Razumele so njegovo zadrego, saj ni poznal takega konglomerata ljudi, ki ima čisto posebne potrebe in omejene fizične zmogljivosti. 
Vseeno je bila sobota v Ravenni lepo in  prijetno doživetje. Vreme: večinoma sončno in toplo! V promocijskem letaku sem prebrala: »Ravenna je skrinja zgodovine in kulture najvišjega ranga. Mesto je nastalo v antiki, se razvilo v prestolnico zahodnega dela rimskega  imperija. Bila je most med rimskim in bizantinskim svetom. »  Ogledali smo si mozaike v mavzoleju Gale Placide , Dantejevo grobnico in prostrani Ljudski trg, kjer smo si najprej privoščili jutranjo kavo, kasneje pa še kosilo. Ogledi so bili zanimivi, vsega je bilo toliko, da presega namen tegale poročila za spletno stran društva. 



Ko smo se zgodaj popoldne odpravljali proti avtobusu so se nad Ravenno pojavili temni oblaki. Težka kaplja tu in tam je pospešila naš korak. In  ko smo bili vsi lepo pod streho v avtobusu, sej je močno ulilo. Brisalci so stežka toliko obrisali sprednje šipe, da je eden od obeh šoferjev, ki sta nas vozila, lahko peljal iz mesta proti Riminiju.  Mestu v italijanski deželi Emilija – Romanja, ki je prestolnica istoimenske province.   Šteje okoli  140.000 prebivalcev, glavni dejavnosti pa sta ribištvo in turizem. Zlasti slednji nam je znan, saj smo svoje otroke, zdaj pa že vnuke, vozili v njihove znamenite vodne zabaviščne parke. Kot je npr. Mirabilandija. Takrat nas seveda ni zanimalo središče mesta z ostanki obzidja in drugimi znamenitostmi. Razvajali smo se na toboganih, v bazenih in podobno.  Rimini je sicer eno izmed najbolj znanih letovišč v Evropi, premore 15-kilometrov peščenih  plaž, več sto hotelov, barov in restavracij.  Prvo kopališče so odprli leta že 1843. Mesto je polno rimskih in renesančnih spomenikov in je  rojstni kraj znanega filmskega režiserja Federica Fellinija.  Ogledali smo si tempelj Malatesta, kjer so ustvarjali umetniki, kot je Leonardo da Vinci, in del rimskega obzidja. 

Že dobro utrujeni, vendar zadovoljni zaradi lepega vremena, smo se odpeljali proti hotelu Baia Marina. Po krajšem čakanju, ker nas avtobus ni mogel pripeljati čisto pred vrata hotela, smo se kar peš odpravili kakšnih 50 metrov do mesta večerje in prenočišča. Vse je šlo brez zapletov, čeprav si je vodič Robert dal veliko dela z logistiko nastanitve 50 glave skupine. Okusna večerja, malo klepeta, nekateri so se odpravili na sprehod ob obali, drugi spat. Nedeljsko jutro je bilo oblačno, vendar v Riminiju še brez dežja. Po zajtrku smo še naredili zadnje posnetke znamenite plaže, nato pa v avtobus in proti San Marinu. Bolj ko smo se bližali gori Titano,  bolj je bilo temno. Čez mesto na hribu se je vlekla megla, v ozadju je bilo videti zlovešče temne oblake. In se je zgodilo, z enodnevnim zamikom, kot je pisalo v vremenskih napovedih. Komaj smo se izkrcali iz avtobusa tik pred vhodom v obzidni del San Marina, že je začelo padati. Skriti pod dežnike smo hiteli za Robertom in se zbrali pod streho dela javne stavbe znotraj obzidja. Načrt, da se bomo skupaj sprehodili po strmih ulicah  in poslušali razlage vodiča, je odpadel. Mesto je bilo polno tudi drugih turistov, izpod dežnikov pa se tako ali tako ni dalo ničesar videti. Notranjih ogledov vrste galerij nismo imeli v programu, lahko pa smo si sami privoščili kakšno vstopnino za muzej, na primer v znameniti muzej torture – mučilnico. Robert nam je opisal znamenitosti mesta kolikor se je dalo, da je vse za obzidjem in se ne moremo izgubiti, ima trdnjave, baziliko Svetega Marina, vladno palačo in množico trgovin in lokalov kamor se lahko zatečemo pred dežjem in hladnim vetrom. In tako je bilo. Po skupinicah, ali pa dva po dva,  smo se podali na pot. Jaz z Angelo.
Privoščili sva si dvojni capucino, se potikali po trgovinah in kupili nekaj spominkov. Že kakšne pol ure pred dogovorjenim časom smo se spet zbrali pod streho na Piazza Titnano. Povedali smo si kaj smo videli in obnovili znanje. O legendi o San Marinu. Republiko naj bi ustanovil kamnosek, sveti Marino z Raba, ki je v 4. stoletju, v času preganjanja kristjanov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom, pobegnil na Apeninski polotok, da bi v tamkajšnjih hribih ustanovil skupnost kristjanov. Ni znano, koliko je v tej legendi resnice. Kakorkoli, po drugi svetovni vojni je bil San Marino prva evropska država, v kateri so leta 1945 preko volitev prišli na oblast komunisti. Uvedli so politiko davčnega raja, ki jo je izkoristilo veliko italijanskih družb, odprli igralnico in dovolili civilne poroke za italijanske državljane. Veselje ni trajalo dolgo. Republika San Marino je zdaj v glavnem usklajena s pravnim redom Italije in EU. 

Po rahlo skromnem kosilu s sladoledom na hladen dan in treh vrstah likerjev čez, smo se odpravili v avtobus in »expres« proti domu. Preračunali smo, da bo 5 do 6 ur vožnje dovolj do Kopra. In je bilo. V Kopru nas je pričakal suh večer, malce hladen pa vendar prijetno domač. Poslovili smo se z napovedjo novega izleta, 3 dnevnega v Beogradu.  Če bo šlo vse po načrtih. Sekcija za izlete pri DU Semedela se bo trudila še naprej. Tokrat nam je na poti še pomagal starosta Dušan POPOVIČ,  kmalu pa naj bi prevzel to delo Zvone FERENČEK. 

Več slik si oglejte tu

Prispevek: Ida Kogej 
Foto: Ida Kogej

UPOKOJENCI - IZBOLJŠAJMO SI ŽIVLJENJE

RAZISKOVANJE ISTRE

V sodelovanju s turistično agencijo Palma smo se udeleženci izleta: člani Kluba upokojenih delavcev Luke Koper dne 25.Maja 2016 v sproščenem vzdušju podali na raziskovanje prelepe obmorske Istre od Kopra - Poreča -Limskega kanala - Rovinja do Nove Vasi z podzemno jamo “BAREDINE” in stalno razstavo 50 starih oldtimerjev traktorjev, starih mlatilnic, plugov, drugega orodja in raznih drugih tipov pogonskih motorjev namenjenih za obdelavo polja.  

S tako motiko so kopali velikani n.pr.: pravljični "GULIVER"
Po poti proti Poreču naši prvi postaji nas je turistični vodnik Palme seznanil z zgodovino tega predela Istre od staro seljcev ILIROV - HISTROV preko Rimljanov, Bizanticev, Frankov, Oglejskih patriarhov, Benečanov, Italijanov vse do današnje državne ureditve.





 





V Poreču smo podoživljali prastare rimske ulice z beneškimi palačemi, bisere bizantiske arhitekture z Evrazijevo baziliko in se pred poldnevom v sončno rahlo vetrovnem vremenu vkrcali na turistično ladjo.

Zapluli smo ob poreški rivieri s tremi vmesnimi postanki za dopolnitev potnikov - izletnikov mimo Vrsarja do sredine Limskega kanala. 

 
 


Na poreški strani smo si od daleč ogledali jamo. Vpluli smo v južni del pristanšča Rovinja s kratkim ogledom mesta z morske strani in se zasidrali, da nam je prijazna posadka ladje postregla s kosilom in pijačo. Zapluli smo v severni del pristanišča, kjer smo se od privezu na obali izkrcali. Dobro okrepljeni smo se podali na ogled mesta in cerkve na griču. 
 








 

Z vrha pri cerkvi posvečeni sv. Evfemiji smo si ogledali posamezne še bližnje zgodovinske objekte in podoživljali tržno turistični utrip mesta.
 
Vračali smo se mimo Nove Vasi, kjer se že od davnine križajo pomembne trgovske poti. 






Obiskali smo lahko rečemo muzej kmetijske mehanizacije na odprtem. Zbirka “TRAKTOR STARI”, ki je posvečena razvoju poljedelstva. V galerijskem delu “konobon” je predstavljena mediteranska trilogija o kruhu, oljčnem olju in vinu od antike skozi srednji vek vse do današnjih dni. 

 

 

Športno nastrojeni so se podali še na ogled ZELO LEPE podzemne jame “BAREDINE”, ki je odprta za ogled od leta 1986, proglašena je za naravni spomenik. Danes je za ogled odprtih okoli 300 m podzemnih poti, pet dvoran z bogatim okrasjem - kapniki in podzemnim jezerom na globini 60m - tudi s človeško ribico, kamor vodi v eno smer 270 stopnic.

 

Z izleta smo se vrnili duhovno obogateni in vsestransko zadovoljni, čeprav utrujeni. 




Prispevek: Tako sem preživela izlet Angela Kuhar.  

Foto: Nada Spasojević 
Več slik si oglej tu

četrtek, 14. april 2016

LAKTAŠI 29.3.2016 DO 5.4.2016

DOBRO,  PRAV DOBRO IN ODLIČNO ZA TERME LAKTAŠI 
Skupina 49. Upokojenk in upokojencev,  večinoma iz Slovenske Istre,  se je v torek 5. aprila vrnila z 8-dnevnega bivanja v zdravilišču Terme Laktaši. Organizirala sta ga člana DU Semedela Ida Kogej in Viktor Udovič, ob sodelovanju podjetja Z.E.U.S. svetovanje Koper. Nastanjeni v majhnem hotelu San s štirimi zvezdicami, so za ceno 251,00 EUR imeli: prevoz, polni penzion v dvoposteljni sobi, zdravniški pregled in po 3 terapije dnevno. Dan se je začel s pitjem mineralne vode, podobne Rogaški, ki so jo redno dostavljali tudi v sobe. Po samopostrežnem zajtrku z obilno ponudbo so se nekateri odpravili na telovadbo in plavanje v hotelski bazen s termalno vodo. Drugi so začeli s terapijami v zdraviliškem prizidku hotela. Imeli so ultrazvok, TENS, masažne kopeli, magnetoterapijo in  še kaj. Večina si je privoščila tudi ročne masaže, od delnih do celotnega telesa, za ceno od 10 do 18 EUR. Dva večera so se zavrteli ob plesni glasbi. 


miza z zajtrkom,


V prostih popoldnevih so se  odpravili na izlete. Najprej v Banja Luko, kjer so mnogi po dogovoru z vodjo zgoraj imenovanega podjetja Blažem ČEKLIČEM   obiskali očesno kliniko Svjetlost, stomatološko ambulanto Elite dent in Estetski center. Po ugotovitvah na brezplačnih pregledih so se lahko dogovorili za nadaljnje  zdravljenje. Največ se jih je odločilo za pregled oči. Rezultat: še pred vrnitvijo domov so dobili nova očala z dioptrijo in okviri po lastni izbiri, in po zelo ugodni ceni. 



















En popoldne so porabili za ogled mesta Banja Luka, ki je lepo obnovljeno. Tamkajšnje tržnice, trdnjavo ob Vrbasu, zadržali pa so se tudi v samostanu/cerkvi znamenitih menihov  trapistov. Od predvojnega časa, ko je imel ta katoliški red zelo veliko premoženje in je upravljal z velikimi posestvi, organiziral šolo, bolnišnico, ubožnico in še kaj, se je njihovo število zmanjšalo z okoli 400 menihov na dva. Na bližnjem posestvu, ki ga vodijo zadružno, imajo 400 glav krav molznic.  Iz mleka izdelujejo svetovno znani sir TRAPIST. Recept je skrivnost, ki ga iz roda v rod prenašajo priorji ustno. Mnogo dišečih okroglih hlebcev je odšlo z obiskovalci. 







V lepem, prav poletno sončnem vremenu, so v nedeljo odšli na celodnevni izlet v zgodovinsko mesto Jajce. Domači vodič je znal marsikaj povedati, predvsem to, da je obiskovalcev v primerjavi z nekdanjimi časi zelo malo. Pa še ti smo večinoma Slovenci. Kljub letom in skoraj vročini, so si skoraj vsi ogledali slapove,

muzej 2. zasedanja AVNOJA, katakombe in trdnjavo nad Jajcem. Nato so se v sproščenem vzdušju zadržali na obilnem bosanskem kosilu. Bilo je vsega, od bosanskega lonca do znamenitih čavapčičev v lepinji.  
8 dni je hitro minilo. V tem času je tudi okolica hotela San pomladno ozelenela. Na koncu so odgovorili na kratko anonimno anketo. Od 47 oddanih je na anketo odgovorilo 38 udeležencev. Celoten paket so ocenili takole: štirje z oceno 3 - dobro,  19 z oceno 4 – prav dobro in 15 z oceno 5 – odlično. Mnogi si želijo ponoviti zdravstveno – sprostitveni oddih v Laktaših, pa tudi v zdravilišču Reumal v Fojnici. Z DA jih je odgovorilo kar 34! To pa je že število, ki obvezuje organizatorje, da širijo informacijo o možnosti ohranjanja zdravja in  kondicije v poznih letih življenja, v cenovno dostopnih zdraviliščih v Bosni in Hercegovini. Dolga vožnja postane kratka med druženjem, ustavljanjem na 2 do 3 ure za nujne potrebe, zlasti pa v udobnem avtobusu podjetja Avrigo d.o.o.  Dokaz: največ pohval in odličnih ocen je v anketi dobil Avrigov šofer Radovan FRANČESKIN.  


Enako kot lani, ko je vozil upokojence v Fojnico. 

Prispevek: Ida Kogej 

LAKTAŠI – FOJNICA

 Viktor Udovič me je, ne krivo ne dolžno, zadolžil naj nekaj napišem o svojih vtisih, ki sem jih dobila v bosanskih zdraviliščih. Ker mi ni določil ne vsebine, ne dolžine, sem se odločila za primerjavo med 

Laktaši in


 Fojnico. Poudarjam, da bo to moja povsem osebna ocena in ima morda kdo drug popolnoma drugačne izkušnje. V Fojnici sem bila lanskega oktobra, v Laktaših pa konec letošnjega marca in prve dni aprila. Prva, po moje, pomembna razlika je ta, da je Reumal v 

Fojnici zdravilišče, ki mu je dodan tudi potreben hotelski del, medtem ko je hotel 



San v Laktaših predvsem hotel, ki mu je dodan tudi zdraviliški del.  Zaradi množičnega obiska je Reumal dokaj iztrošen in ga počasi obnavljajo, medtem, ko je hotel San  mnogo bolje in lepše urejen, čeprav ima nekatere pomanjkljivosti, zlasti v kabinah pri bazenu, ki se slabše zapirajo. Vidi se, da v bazen prihajajo tudi drugi zunanji obiskovalci, zlasti mladina. Kar se prijaznosti in uslužnosti zaposlenih tiče ni razlike med obema, le da smo v Laktaših bili skoraj edini gostje in so lahko ustrezneje poskrbeli za nas.  Opazila sem, da so v Reumalu zdravstveni delavci mnogo bolj rutinirani, medtem ko so se v Sanu še nekako uvajajo. Zdravniški pregled je bil v obeh primerih dokaj temeljit in na primerni višini.  Hrana je bila dobra, morda je v bila v Sanu večja izbira pri zajtrkih. Všeč mi je bilo, da smo v Sanu lahko izbirali glavno jed za kosilo in večerjo. Zaradi velikega števila gostov bi bilo to v Reumalu skoraj nemogoče izpeljati. Tam se lahko izbira le med dvema menijema.Mislim, da bi težko odgovorila, če bi me kdo vprašal, kje je lepše in boljše. Vsak od obeh ima svoje prednosti. V Sanu mi je bilo všeč to, da smo imeli na razpolago notranji bazen z dokaj toplo vodo, v Reumalu so ga lahko koristili zgolj tisti, ki so jim ga predpisali zdravniki. Mene ni bilo med njimi.Sicer imata oba tudi zunanje bazene, te pa se lahko uporablja zgolj poleti. Omeniti velja tudi druge dejavnosti, za katere sta poskrbela naša organizatorja, torej izlete in drugo. V Fojnici smo bili tri dni več in s tem smo imeli več časa za izlete. Tako smo bili v Sarajevu, Mostarju, Travniku,  v visoških piramidah in na Prokoškem jezeru.  Edini daljši izlet v Laktaših pa je bil v avnojsko mesto Jajce, sicer pa smo bili zgolj v Banja Luki in bližnjih zanimivih krajih.  Osebno sem bila zelo zadovoljna z obiskom v kliniki Svijetlost v Banja Luki, saj so mi izmerili pravo dioptrijo in predpisali ustrezna očala, ki sem jih kar tam kupila, po dokaj nižji ceni, kot bi jih dobila pri nas.  Še to, razlika je tudi v razdalji. Laktaši so mnogo bližje, saj smo na primer potrebovali le sedem ur, da smo prišli domov v Koper, vkljub vmesnim postankom in prečkanjem dveh meja. Pot do Fojnice je precej daljša.  Ker sem bila v Fojnici z ljubljansko skupino, ki jo je vodila gospa Božena Kos, v Laktaših pa sta za nas skrbela gospa Ida Kogej in Viktor Udovič. Lahko rečem, da so se vsi trije zelo potrudili. Razlika je bila zgolj v sestavu skupine, ki je bila v Laktaših na zelo visoki ravni. Nisem ne opazila, ne slišala, da bi kdo nergal, kar ne morem reči za jesensko skupino, v kateri je bilo kar nekaj nergačic in to z našega konca.


Prispevek: Emilija Glavina
Več slik si oglej tu