V organizaciji Društva upokojencev Slovenije smo se odpravili v zadnjem terminu letošnjega leta v Reumal. Bili smo z vseh koncev naše dežele, največ z območja slovenske Istre, večina že drugič, tretjič ali celo petič v tem zdravilišču v osrednji BiH. Zakaj večkrat? Razlog je enostaven: ugotovili smo, da nam terapije, zdravilna voda, klimatske razmere, prehrana in družba prijateljev pomagajo pri premagovanju tegob, ki jih prinašajo leta. Tudi v obliki raznih kroničnih obolenj. Organizatorji zdraviliških letovanj DUS smo pričakovali, da nas bo v skupini več, saj je bilo zanimanja zelo veliko. Ko pa je nastopil čas prijave, so si mnogi premislili. Največkrat navedeni vzroki so bili: imam nujne opravke, zdravniške preglede, 10 dni je preveč časa, en teden bi lahko, Fojnica je predaleč, pozno jesenski termin pomeni slabo vreme, kratke dneve in prehlade… Vsak od navedenih »izgovorov« ima nekaj malega podlage, vendar se v 99% primerov izkaže, da so strahovi odveč. Tako je bilo tudi letos. Hotel, čeprav še ne popolnoma obnovljen, je bil prijetno ogret, z novim notranjim bazenom, čistoča kot mora biti, zdravstvene usluge na visoki ravni. Vreme pa kot naročeno. Ko smo 9. oktobra pripotovali v Fojnico, so obetali sneg. Naslednjo noč je res pobelil najvišje vrhove v okolici, jutro je pobelila slana, toda čez dan je že posijalo sonce, ki nas je večinoma grelo vse do 19.oktobra. Jesenska zmrzal je povzročila, da so se gozdovi in parki odeli v zlato rumeno barvo. Na začetku bivanja v Reumalu so nas Fojničke žene povabile na družabni večer v svoj dom – prostore bivše osnovne šole. Veliko stavbo, kjer izdelujejo vrsto izdelkov, ki jih prodajajo tudi v Reumalu, pripravljajo kulturne prireditve in negujejo domačo kulinariko. Od vsakega nekaj smo poskusili tudi mi in zaplesali ob glasbi – vse, od polke do bosanskega kola.
Sicer pa smo se odpravili tudi na ustaljene izlete: bosanske piramide,
na izvir reke Bosne na Ilidžo in v Sarajevo,
V nedeljo 16. oktobra smo se odpeljali v oddaljeni Višegrad,
mesto na meji s Srbijo. To je v Srbski krajini, ob reki Drini z mostom, o katerem je pisal Ivo Andrič in prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Del Višegrada so spremenili, ali bolje dogradili, v Andričgrad, ki je postal del Unescove svetovne kulturne dediščine. Za nas je bilo vse posebno doživetje. Že vožnja po ozki cesti preko znamenite gore Romanije (se spomnite pesmi: Ide Tito preko Romanije?), pa ob gornjem toku Drine - skozi številne temne predore, koder so pred stoletjem Avstro – Ograski oblastniki speljali ozkotirno železnico, po kateri je sopihal znameniti »Čiro« - zdaj je tam cesta. Očaral je pogled na pogorja, ki se strmo spuščajo proti zeleno modri reki Drini...
Znamenita Čuprija na Drini, po naše Most na Drini, daje poseben vtis. Domača kustosinja je povzela zgodovino njegovega nastanka v turških časih pred nekaj stoletjih. Postavil ga je Sultanov veliki vezir Mehmed paša Sokolovič, ki so ga kot otroka iz bližnje vasi Sokoloviči odpeljali v Istanbul. Gradil ga je znameniti arhitekt Sinan v letih od 1571 do 1577. Andričgrad je nastal kot ideja profesorja Kusturice, o kamnitem srednjeveškem mestu, ki prikazuje dela in osebe iz literature nobelovca Andriča. Zgrajen je na platoju nekdanjega nogometnega igrišča, polotok v sotočju dveh rek so podaljšali z nasipom, nanj pa postavili pravo malo mesto – polno simbolike in prikazov zgodovinskih dosežkov ljudi, zlasti srbske nacionalnosti. Od Petra Petroviča Njegoša do Nikole Tesle. Opisati se ne da, treba je videti. Kar pa ob vsem blišču preseneča je to, da so cene v Andričgradu čisto običajne. Za nas nizke. Tako si lahko mirno privoščiš turško kavo, čevapčiče v lepinji, bosanski lonec pa še kaj.
Z ladjo smo se popeljali po Drini, pod znamenitim mostom, obkrožili Andričgrad in si ga ogledali še iz vodne perspektive. Med modernimi hišami na levem obrežju reke stoji v ozadju majhna hiša, tipično bosanske gradnje. Sameva, prazna, propada – hiša, kjer je dolga leta živel Andrič, ko je poučeval v Višegradu. Oblasti se ne morejo dogovoriti z lastniki, da bi jo odkupili. Zgodba, kakršno lahko srečamo tudi v Sloveniji.
Predzadnji dan bivanja v Fojnici, ki je večinsko muslimanska, smo se zapeljali do naselja Deževice, vas s prebivalci samo hrvaške narodnosti, ki leži na okoli 900 metrih nadmorske višine. V njeni bližini je svetišče svetega Jakoba Markijskega z votlino, v kateri naj bi bival svetnik Jakob in kjer je čudežna zdravilna voda.
Naš postanek je spremljal tudi domači župnik Marin Marić, ki je o našem obisku e istega dne poročal na spletni strani Katoliške tiskovne agencije v BiH. GOSTI IZ SLOVENIJE U SVETIŠU SV. JAKOVA MARKIJSKOG U DEŽEVICAMA - KTA
Ustavili smo se tudi v cerkvi v središču vasi in slišali še eno plat zgodbe o domovinski vojni v BiH. Levi oltarni prostor od glavnega oltarja v novo zgrajeni cerkvi zaseda velik lesen križ, prerešetan s kroglami (vseh je 33).
In za konec. Vseh 10 dni bivanja v Reumalu je minilo gladko, v lepem vzdušju in v prepričanju, da si je za kaj takega enostavno treba vzeti čas in denar.
Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej
Več slik si oglejte tu
DA NAM JE BILO LEPO - ZGOVORNO NAM POVE NASLEDNJI ZAPIS
V Fojnici sem bila prvič lani in veliko razlogov je, da sem bila to jesen spet tam. Nisem velik ljubitelj in uporabnik zdraviliških storitev, zato ta moja »zaljubljenost« v Fojnico ni povezana zgolj z zdravilno vodo, dobrimi in cenovno sprejemljivimi terapijami ter hotelskimi storitvami. Vračam se predvsem zato, ker imamo v ponudbi Društva upokojencev Slovenije ob zdraviliški ponudbi v desetih dneh priložnost spoznavati naravne lepote in vsakdanje življenje v Bosni in Hercegovini ter se družiti s prijaznimi in za komunikacijo odprtimi domačini. V ozadju pa je še nekaj » jugonostalgije » in razmišljanj o skupni državi z zamujenimi priložnostmi v preteklosti in neizkoriščenimi v aktualnem času. Bilo je dovolj priložnosti za zadovoljitev vseh mojih pričakovanj, ki so se uresničevala v Sarajevu, v Travniku in Višegradu, v Visokem in tamkajšnjih Piramidah, pri izviru Svetega Jakoba in v Fojnici, mestecu z dušo. Pa še nekaj je pomembno. Skupina je bila izjemna družba iz vseh koncev Slovenije, ki se je ujela, kot da bi se že dolga leta poznali. Čisto naključno smo se našli tudi strastni kartaši šnopsa primorska Prekmurka Nada, koroški Ljubljančan Mirko, Primorec Viktor, Štajerec Jože in jaz Prekmurka. Vsak večer je bil naš, za spomin na prijetno druženje pa mi ostaja beležka zapisanih rezultatov s podpisi vseh nas. Lepo je bilo. In v kraje, kjer mi je lepo, se rada vračam, zato najbrž prihodnjo jesen spet Fojnica.
Irma Benko
