IZLET V SEVNICO

Za izlet v Sevnico 10.11.2018, je bilo treba naravnati budilke na kar zgodnjo jutranjo uro.
Vseeno smo bili vsi točni in na pot smo se odpravili točno po programu, zelo pohvalno.
Med prijetno vožnjo z enim postankom, smo se hitro bližali našemu cilju in malo pred Sevnico se nam je na avtobusu pridružil naš vodič. Predlagal nam je majhno spremembo v programu in sicer nas je takoj peljal v hotel Ajdovec, kjer smo se posladkali s tortico »Melanija«.   Sprehodili smo se  po Sevnici, šli mimo šole, ki jo je obiskovala prva dama Amerike ter   bivališča v bloku, kjer je odraščala.                                                                                                                            


Pot smo nadaljevali proti vasi Šmarčna, kjer nam je naš »lepi in simpatičen«
vodič prikazal lovljenje lesa v Savi –»kavsanje«.

Po temeljiti razlagi o zanimivem običaju, ki smo si ga drugače razlagali, smo se kar peš napotili v bljižnji kozolec,  ki je spremenjen v muzej. V zgornjih prostorih smo si ogledali razstavljene predmete,  spodaj pa nas je pričakala bogato obložena miza z domačimi dobrotami.

Po dobri malici je bil na vrsti Sevniški grad. Del poti smo se peljali, nato nadaljevali peš. Očarani smo bili  nad lepim razgledom na vse strani, ter lepo ohranjeno in obnovljeno zgradbo.
 Ogledali smo si film o zgodovini gradu, si ogledali nekatere prostore, med njimi poročno dvorano in spalnico, kjer mladoporočenci lahko prespijo na poročno noč. Zelo zanimiva in lepa je bila tudi razstava čipkarskih izdelkov. Na gradu smo pustili tudi nekaj evrov  za spominke, ki so v glavnem poimenovani po prvi dami – Melaniji (n.pr. čokolada First Lady).

Bili smo že v rahli zamudi za kosilo, zato smo se hitro odpravili na avtobus in se odpeljali na kmečko, domačijo »Grobelnik«. Predvidena je bila degustacija vin, vendar tega nismo utegnili izvesti v celoti ampak so nam kar postregli z jedačo.  Po zaključenem kosilu, smo zaradi časovne omejitve šoferja na delovnem mestu morali skrajšati naš program izleta. Prikrajšani običajnega zaključka Martinovanja, smo se kljub vsemu odpravili s prijetnimi vtisi domov.

Prispevek: Zdenka Petek
Foto: Zdenka Petek
Več slik si lahko ogledate tu

NAJLEPŠE NA IZLETIH

Tu smo, vaši smo! Najlepše na izletih in srečanjih.

Za redke bralce spletne strani, ne vem zakaj nas ni več, povzemam utrinke zadnjih 4 mesecev, kar smo počeli od 20. Julija, ko je pristal na spletni strani zadnji zapis, pa do 20. novembra letos, ko dodajam nove zgodbe. Imeli smo predavanja o težavah z inkontinenco in obolenju prostate – obiskal nas je predsednik društva uroloških bolnikov Franc Hočevar , zadnje dni oktobra smo se lahko seznanili z uporabo alternativnih metod zdravja. 25. Tega meseca smo spet gostovali v OŠ Dušana Bordona in spremljali kulturni spored z Mefom ob predstavitvi zadnje knjige Ni je šole brez kariole avtorja Andreja Jelačina. Udeležba je bila glede na okoliščine povprečna, ali celo dobra. Najbolj zavzeto pa se odzivate na vabila za izlete.

V deželi zelenega zlata

Deževen dan je spremljal poln avtobus izletnikov 1. septembra na celodnevnem potepanju po Braslovčah in okoliških krajih. Najbolj nas je namočilo v Kopru, ko smo med nalivom vstopali v avtobus, potem je bilo vreme z nami kar milostno. Nekaj kapljic tu in tam ni vplivalo na dobro voljo in pripravljenost, da gremo po načrtovanih poteh. Najprej smo se ustavili na kmetiji SIRŠE – REZAR in si ogledali njihovo staro hišo lep primer stavbne dediščine naših očetov in mater. Odprta je za obisk, ob njej j pa že nova v vsem sijaju.

Naše poglede so vabile jablane, slive in hruške, ki so povešale veje polne zrelih plodov. Mirne duše smo si lahko nabrali polne žepe za pokušino. Nekateri smo si tudi kupili bio domače izdelke iz sadja, bučk in zeliščč.

Lepote kraja Letuše je enostavno treba videti. Od tam pa vodijo poti tudi v sicer bolj znane kraje.

Najbolj zanimiv je bil obisk gradu Žovnek. Zahteval je tudi kakšne pol ure pešačenja do obnovljenega obzidja, kjer nas je dočakala grajska gospodična. Grad je bil bivališče svobodnih gospodov Žovneških, daljnega leta 1123, predhodnikov celjskih knezov. Še bolj pa je znan kot kraj žalostnega konca Veronike Deseniške. Komu ni znana zgodba o ljubezni med Veroniko in sinom Hermana II. Celjskega. S Friderikom II. Celjskim se je Veronika poročila leta 1424. Herman II. pa jo je dal zapreti v grad Ojstrico, kjer so jo 17. oktobra 1425 (1427? 1428?) umorili tako, da so jo utopili v kadi za napajanje živine.

V samih Braslovčah je možno marsikaj videti. Omenim le obisk v stari cerkvi, ko še ni bila obnovljena nova. Pred zimskim mrazom so se umaknili v napol kletne prostore z debelimi kamnitimi zidovi. Tudi nam je bilo topleje kot zunaj v megli in dežju.

Po kosilu smo se podali še na kmetijo, kjer je bilo v polnem teku obiranje hmelja. To dandanes opravljajo s stroji, pomagajo pa jim sezonski delavci iz Romunije. Nič več Haložani ali ljudje s Kozjanskega. Tudi ročnega dela je manj. Prevzeli so ga stroji…

In to je bil tudi kraj za skupinsko fotografijo. Tistih, ki so si vzeli čas, oziroma slišali klice vodičke… Toliko nas je bilo na enem, nekaj manj na drugem kupčku. Slednje okrašene z vejicami dišečega hmelja.

Prispevek: Ida Kogej

Foto: Ida Kogej in Zdenka Petek

V A B I L A  za še prosta mesta v skupinah za zdravilišča, ki jih v letošnjem jesenskem terminu organizira Klub upokojencev Slovenije. Za Banja slatino 9.9.2018 bo peljal avtobus iz KOPRA!

KDOR NE VERJAME, NAJ POSKUSI

10 dni junija 2018 v REUMALU v Fojnici. Morda zadnjič?!

Za Reumal, ki se prodaja z opisom, da je tačas najbolje opremljeno specializirano medicinsko rehabilitacijsko in termalno zdravilišče v Bosni in Hercegovini, se nas je nabralo 30. Bilo nas bi več, če bi vabilo Kluba upokojencev Slovenije doseglo večje število potencialnih uporabnikov, takih, ki potrebujejo zdravljenje, ki se radi družijo in spoznavajo vedno nekaj novega. In to, nekaj novega, se je dalo tudi 6. leto zapored najti v Fojnici in izletih. Nekateri v skupini so bili v Reumalu že večkrat. Med njimi Koprčanka Bisenija. Na enostavno vprašanje, »zakaj?« je odgovorila: »Ker so odlični zdravniki, ker so odlični terapevti, ker je osebje vedno prijazno, ker mi njihova hrana odgovarja, ker me pomirja okolica, enostavno, ker je vse super, super, super!!!« Letos nas je v dobro voljo spravljalo več stvari. Že avtobus podjetja NOMAGO: lep oranžno- rdeč z napisom PRIMORSKA. 12 ur potovanja, s pogostimi vmesnimi postanki, v Derventi s kosilom, je minilo hitro, saj smo imeli za skoraj vsakega po 2 sedeža.

V veselem razpoloženju……..

Pred Fojnico smo ob deroči reki popili kavico v slikoviti restavraciji Titanik. Vse okoli gozdovi.

Našega avtobusa ni bilo mogoče zgrešiti.

Sprejem ob prihodu v Reumal je bil klasičen. Brez prenašanja težke prtljage, zanjo so poskrbeli fantje z recepcije. Sprejemni prostor je lepo obnovljen, obnovljene so sobe, dodatno je prostorno panoramsko dvigalo s pogledom na Fojnico, obnovljeni so terapevtski prostori – od elektro do hidroterapij.

Navdušena Zdenka z Markovca 

Nov bazen itd.

Dopoldnevi so minevali klasično: s posvečanjem terapijam, zdravju in rekreaciji, po kosilu pa nekateri na počitek, drugi – skoraj vedno velika večina – pa na izlete. Na običajne kraje, pa vendar malce drugače. Visoko z Bosanskimi piramidami, kjer smo se srečali z njihovim »iznajditeljem«, v tunelu pa se poglobili v meditacijo v temi in tišini… zunaj dosega modernih telekomunikacijskih valov.

Na 1600 m visoko planoto s Prokoškim jezercem smo se v rahlem dežju pripeljali z zasebnimi prevozniki – minibusom in dvema terencema. Na kratko smo se zatekli v zavetje pastirskih hiš, kjer smo se greli ob odprtem ognjišču ter uživali specialitetah domačinke …od sirnic, zeljnic in krompirnic do žganja in kave po bosansko.

Obisk Sarajeva smo popestrili z vzponom na Trebević. 1130 metrov nad mestom. Vožnja čez brisani prostor, kjer je tekla med zadnjo vojno fronta in kjer so pred nekdanjimi bunkerji šopki cvetja, je kar strašljiva.

Zgoraj pa za enkrat še nič. V gradnji… 

Med ogledom Frančiškanskega samostana s katoliško cerkvijo v Fojnici smo doživeli tri dogodke hkrati. Mašo s krsto pokojnega za pogreb, nevesto v belem z izbrancem za poroko in dveletno deklico v belem za krst. Pogrebci in svatje so skupaj čakali pred stopniščem v cerkev.

In seveda, obvezna fotografija s pogledom na Fojnico in Reumal.

Obisk Travnika smo začeli s presenečenjem. Smeli smo vstopiti v muslimansko srednjo versko šolo – medreso, ki jo obnavljajo. Leta 1312 jo je začel graditi Elči Ibrahim - paša.

Po ogledu Andričeve rojstne hiše pa smo se povzpeli na stari grad nad mestom.

Prvič! In res je kaj videti. V njem je več muzejev, med njimi tudi etnološki. Okrogla reč, ki visi na steni, je miza. Med jedjo jo položijo na tla, posedejo okoli po turško, ali na blazine, in ko je obroka konce, jo spet obesijo na steno. Da ne dela napote v prostoru.

Spust v mesto je bil za nekatere kar zahteven. Tudi prostovoljko DU Semedela in najstarejšo udeleženko v skupini.

In seveda, na koncu na Plavih vodah še klasična turška kava z vsem, kar sodi k njej.

Nedeljski izlet nas je peljal po dolini ob zeleno modri Neretvi v Hercegovino. Najprej romarsko središče Medjugorje. Med obredom s petjem so ponazarjali prikazovanje Marije v Lurdu. Letos je okrogla obletnica takratnega dogajanja.

V Mostarju smo dočakali skok z mostu v hladno Neretvo in se sprehodili po zgodovinskem mestu.

Obilno kosilo smo si privoščili v Jablanici, kjer smo imeli na razpolago specialitete z roštilja.

Izpustili nismo niti kratkega obiska v vasi Deževice, kjer smo videli vrsto novosti na prostoru novega romarskega zbiranja. Ob jami z zdravilno vodo svetega Jakova Markijskega.

Ves čas potepanja nas je spremljal lokalni vodič Nermin Berbić, ki nas je razvajal z domačimi malinami. Dišečimi, svetlo rdeče barve, ki jih je nabiral v nasadu ob svoji hiš. Predzadnji dan fojniškega zdravljenja smo končali z nakupovalnim popoldnevom v centru Fis v Vitezu. Zadnji dan, 20.6. pa še zaključni pregledi pri zdravnikih.

Pa še to: svečana večerja s plesom je trajal do dveh po polnoči. Filmček o plešočih Slovenkah se vrti na »obrazni knjigi« KUS. Tudi 60. rojstni dan ene med nami smo obeležili s torto in darilom za spomin na Fojnico.

Domov smo se odpravili takoj po terapijah in kosilu. Še zadnje zbiranje. Počakajmo še Bisenijo – prva z leve, ki prihaja, foto, potem pa na avtobus in proti domu. Mimo Sanadarjeve mrtve vile – na levi, zadnji pogled na Frančiškanski samostan z obljubami številnih, da se bomo še vrnili v Fojnico.

Med temi je Rozalija . S Klubom upokojencev je bila tudi v Banja Slatini, že prej v Laktaših, in še bo šla. Zakaj? Ker je luštno, ker je za vse poskrbljeno in ker ji razvajanje v termalni vodi zelo ugaja, pa tudi koristi. Počakajmo še Bisenijo. Tako je prepričana! Kdor ne verjame, naj poskusi.

Besedilo in fotografije Ida Kogej

Koper 16.7.2018