Tu
smo, vaši smo! Najlepše na izletih in srečanjih.
Za
redke bralce spletne strani, ne vem zakaj nas ni več, povzemam
utrinke zadnjih 4 mesecev, kar smo počeli od 20. Julija, ko je
pristal na spletni strani zadnji zapis, pa do 20. novembra letos, ko
dodajam nove zgodbe. Imeli smo predavanja o težavah z inkontinenco
in obolenju prostate – obiskal nas je predsednik društva uroloških
bolnikov Franc
Hočevar , zadnje
dni oktobra smo se lahko seznanili z uporabo alternativnih metod
zdravja. 25. Tega meseca smo spet gostovali v OŠ Dušana Bordona
in spremljali kulturni spored z Mefom
ob predstavitvi zadnje knjige Ni
je šole brez kariole
avtorja Andreja
Jelačina. Udeležba
je bila glede na okoliščine povprečna, ali celo dobra. Najbolj
zavzeto pa se odzivate na vabila za izlete.
V
deželi zelenega zlata
Deževen
dan je spremljal poln avtobus izletnikov 1. septembra na celodnevnem
potepanju po Braslovčah in okoliških krajih. Najbolj nas je
namočilo v Kopru, ko smo med nalivom vstopali v avtobus, potem je
bilo vreme z nami kar milostno. Nekaj kapljic tu in tam ni vplivalo
na dobro voljo in pripravljenost, da gremo po načrtovanih poteh.
Najprej smo se ustavili na kmetiji SIRŠE
– REZAR in si
ogledali njihovo staro hišo lep primer stavbne dediščine naših
očetov in mater. Odprta je za obisk, ob njej j pa že nova v vsem
sijaju.
Naše
poglede so vabile jablane, slive in hruške, ki so povešale veje
polne zrelih plodov. Mirne duše smo si lahko nabrali polne žepe za
pokušino. Nekateri smo si tudi kupili bio domače izdelke iz sadja,
bučk in zeliščč.
Lepote
kraja Letuše je
enostavno treba videti. Od tam pa vodijo poti tudi v sicer bolj znane
kraje.
Najbolj zanimiv je bil obisk gradu Žovnek. Zahteval je tudi kakšne pol ure pešačenja do obnovljenega obzidja, kjer nas je dočakala grajska gospodična. Grad je bil bivališče svobodnih gospodov Žovneških, daljnega leta 1123, predhodnikov celjskih knezov. Še bolj pa je znan kot kraj žalostnega konca Veronike Deseniške. Komu ni znana zgodba o ljubezni med Veroniko in sinom Hermana II. Celjskega. S Friderikom II. Celjskim se je Veronika poročila leta 1424. Herman II. pa jo je dal zapreti v grad Ojstrico, kjer so jo 17. oktobra 1425 (1427? 1428?) umorili tako, da so jo utopili v kadi za napajanje živine.
V
samih Braslovčah je možno marsikaj videti. Omenim le obisk v stari
cerkvi, ko še ni bila obnovljena nova. Pred zimskim mrazom so se
umaknili v napol kletne prostore z debelimi kamnitimi zidovi. Tudi
nam je bilo topleje kot zunaj v megli in dežju.
Po
kosilu smo se podali še na kmetijo, kjer je bilo v polnem teku
obiranje hmelja. To dandanes opravljajo s stroji, pomagajo pa jim
sezonski delavci iz Romunije. Nič več Haložani ali ljudje s
Kozjanskega. Tudi ročnega dela je manj. Prevzeli so ga stroji…
In
to je bil tudi kraj za skupinsko fotografijo. Tistih, ki so si vzeli
čas, oziroma slišali klice vodičke… Toliko nas je bilo na enem,
nekaj manj na drugem kupčku. Slednje okrašene z vejicami dišečega
hmelja.
Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej in
Zdenka Petek
