V A B I L A  za še prosta mesta v skupinah za zdravilišča, ki jih v letošnjem jesenskem terminu organizira Klub upokojencev Slovenije. Za Banja slatino 9.9.2018 bo peljal avtobus iz KOPRA!

KDOR NE VERJAME, NAJ POSKUSI

10 dni junija 2018 v REUMALU v Fojnici. Morda zadnjič?!

Za Reumal, ki se prodaja z opisom, da je tačas najbolje opremljeno specializirano medicinsko rehabilitacijsko in termalno zdravilišče v Bosni in Hercegovini, se nas je nabralo 30. Bilo nas bi več, če bi vabilo Kluba upokojencev Slovenije doseglo večje število potencialnih uporabnikov, takih, ki potrebujejo zdravljenje, ki se radi družijo in spoznavajo vedno nekaj novega. In to, nekaj novega, se je dalo tudi 6. leto zapored najti v Fojnici in izletih. Nekateri v skupini so bili v Reumalu že večkrat. Med njimi Koprčanka Bisenija. Na enostavno vprašanje, »zakaj?« je odgovorila: »Ker so odlični zdravniki, ker so odlični terapevti, ker je osebje vedno prijazno, ker mi njihova hrana odgovarja, ker me pomirja okolica, enostavno, ker je vse super, super, super!!!« Letos nas je v dobro voljo spravljalo več stvari. Že avtobus podjetja NOMAGO: lep oranžno- rdeč z napisom PRIMORSKA. 12 ur potovanja, s pogostimi vmesnimi postanki, v Derventi s kosilom, je minilo hitro, saj smo imeli za skoraj vsakega po 2 sedeža.

V veselem razpoloženju……..

Pred Fojnico smo ob deroči reki popili kavico v slikoviti restavraciji Titanik. Vse okoli gozdovi.

Našega avtobusa ni bilo mogoče zgrešiti.

Sprejem ob prihodu v Reumal je bil klasičen. Brez prenašanja težke prtljage, zanjo so poskrbeli fantje z recepcije. Sprejemni prostor je lepo obnovljen, obnovljene so sobe, dodatno je prostorno panoramsko dvigalo s pogledom na Fojnico, obnovljeni so terapevtski prostori – od elektro do hidroterapij.

Navdušena Zdenka z Markovca 

Nov bazen itd.

Dopoldnevi so minevali klasično: s posvečanjem terapijam, zdravju in rekreaciji, po kosilu pa nekateri na počitek, drugi – skoraj vedno velika večina – pa na izlete. Na običajne kraje, pa vendar malce drugače. Visoko z Bosanskimi piramidami, kjer smo se srečali z njihovim »iznajditeljem«, v tunelu pa se poglobili v meditacijo v temi in tišini… zunaj dosega modernih telekomunikacijskih valov.

Na 1600 m visoko planoto s Prokoškim jezercem smo se v rahlem dežju pripeljali z zasebnimi prevozniki – minibusom in dvema terencema. Na kratko smo se zatekli v zavetje pastirskih hiš, kjer smo se greli ob odprtem ognjišču ter uživali specialitetah domačinke …od sirnic, zeljnic in krompirnic do žganja in kave po bosansko.

Obisk Sarajeva smo popestrili z vzponom na Trebević. 1130 metrov nad mestom. Vožnja čez brisani prostor, kjer je tekla med zadnjo vojno fronta in kjer so pred nekdanjimi bunkerji šopki cvetja, je kar strašljiva.

Zgoraj pa za enkrat še nič. V gradnji… 

Med ogledom Frančiškanskega samostana s katoliško cerkvijo v Fojnici smo doživeli tri dogodke hkrati. Mašo s krsto pokojnega za pogreb, nevesto v belem z izbrancem za poroko in dveletno deklico v belem za krst. Pogrebci in svatje so skupaj čakali pred stopniščem v cerkev.

In seveda, obvezna fotografija s pogledom na Fojnico in Reumal.

Obisk Travnika smo začeli s presenečenjem. Smeli smo vstopiti v muslimansko srednjo versko šolo – medreso, ki jo obnavljajo. Leta 1312 jo je začel graditi Elči Ibrahim - paša.

Po ogledu Andričeve rojstne hiše pa smo se povzpeli na stari grad nad mestom.

Prvič! In res je kaj videti. V njem je več muzejev, med njimi tudi etnološki. Okrogla reč, ki visi na steni, je miza. Med jedjo jo položijo na tla, posedejo okoli po turško, ali na blazine, in ko je obroka konce, jo spet obesijo na steno. Da ne dela napote v prostoru.

Spust v mesto je bil za nekatere kar zahteven. Tudi prostovoljko DU Semedela in najstarejšo udeleženko v skupini.

In seveda, na koncu na Plavih vodah še klasična turška kava z vsem, kar sodi k njej.

Nedeljski izlet nas je peljal po dolini ob zeleno modri Neretvi v Hercegovino. Najprej romarsko središče Medjugorje. Med obredom s petjem so ponazarjali prikazovanje Marije v Lurdu. Letos je okrogla obletnica takratnega dogajanja.

V Mostarju smo dočakali skok z mostu v hladno Neretvo in se sprehodili po zgodovinskem mestu.

Obilno kosilo smo si privoščili v Jablanici, kjer smo imeli na razpolago specialitete z roštilja.

Izpustili nismo niti kratkega obiska v vasi Deževice, kjer smo videli vrsto novosti na prostoru novega romarskega zbiranja. Ob jami z zdravilno vodo svetega Jakova Markijskega.

Ves čas potepanja nas je spremljal lokalni vodič Nermin Berbić, ki nas je razvajal z domačimi malinami. Dišečimi, svetlo rdeče barve, ki jih je nabiral v nasadu ob svoji hiš. Predzadnji dan fojniškega zdravljenja smo končali z nakupovalnim popoldnevom v centru Fis v Vitezu. Zadnji dan, 20.6. pa še zaključni pregledi pri zdravnikih.

Pa še to: svečana večerja s plesom je trajal do dveh po polnoči. Filmček o plešočih Slovenkah se vrti na »obrazni knjigi« KUS. Tudi 60. rojstni dan ene med nami smo obeležili s torto in darilom za spomin na Fojnico.

Domov smo se odpravili takoj po terapijah in kosilu. Še zadnje zbiranje. Počakajmo še Bisenijo – prva z leve, ki prihaja, foto, potem pa na avtobus in proti domu. Mimo Sanadarjeve mrtve vile – na levi, zadnji pogled na Frančiškanski samostan z obljubami številnih, da se bomo še vrnili v Fojnico.

Med temi je Rozalija . S Klubom upokojencev je bila tudi v Banja Slatini, že prej v Laktaših, in še bo šla. Zakaj? Ker je luštno, ker je za vse poskrbljeno in ker ji razvajanje v termalni vodi zelo ugaja, pa tudi koristi. Počakajmo še Bisenijo. Tako je prepričana! Kdor ne verjame, naj poskusi.

Besedilo in fotografije Ida Kogej

Koper 16.7.2018