V soboto, 27. februarja, smo se semedelski upokojenci zopet odpravili na enodnevno potepanje,to pot v Italijo,točneje v Julijsko krajino. Naš prvi cilj je bil Oglej,starodavno obmorsko mestece,polno arheoloških izkopanin iz rimskih in poznejših obdobij.
Znamenita bazilika v Ogleju,posvečena Mariji Devici in škofoma,mučenikoma Mohorju in Fortunatu,po svoji arhitekturi sega v čase po Kristusu,v leto 313. Bila je večkrat porušena ( vsaj 4 x ). Približno današnjo podobo je dobila bazilika pod Poponovim patriarhatom,v prvi polovici enajstega stoletja.
Bazilika je sezidana v romansko-gotskem slogu. Notranjost bazilike je izjemno veličastna. Tlak prekriva čudovit mozaik iz 4. stoletja. (odkrit v letih 1909-1912) Mozaični tlak je največji starokrščanski mozaik zahodnega sveta,saj meri 760 kvadratni metrov. Mozaik je razdeljen na četvero robna polja ,teh je deset ,vsako od njih prikazuje drugačne prizore,polni so simbolov,živalskih prizorov,portretov darovalcev,prizori letnih časov,ribolova in drugo.
V baziliki si poleg prekrasnih mozaikov lahko ogledamo tudi različne sarkofage: (Kancijanijev,sarkofag štirih oglejskih devic idr).Zelo zanimiva je Kripta izkopavanj,to je podzemno arheološko najdišče. Poleg bazilike stoji baptisterij s prelepo krstilnico ter seveda zvonik,ki je s 73 m celo višji od našega koprskega.
Iz Ogleja smo se odpeljali v Gonars blizu Palmanove. Leta 1942 so ga ustanovili italijanski fašisti za slovenske in hrvaške internirance. V tem taborišču je bilo 5343 zapornikov,Slovenci iz ljubljanske pokrajine,pa tudi iz taborišča Rab ter taborišča Monigo v bližini Trevisa. Po kapitulaciji Italije, septembra 1943,so taborišče do tal porušili,da bi zakrili vse sledi svojega početja. Danes je na mestu nekdanjega taborišča travnik in ceste. Kipar M: Živkovič je na pobudo jugoslovanskih oblasti postavil na mestnem pokopališču mogočno obeležje-cvetlico z železnimi cvetovi,v kostnici pa so shranjeni ostanki 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Obe državi sta po osamosvojitvi postavili vsaka svojim žrtvam spominska obeliska.
Ob povratku smo se za kratek čas ustavili v kraju Sredipolje (Redipuglia),kjer je najbolj znan italijanski spominski kompleks,posvečen več kot 100.000 italijanskim vojakom,padlim med 1.sv. vojno na Soški fronti.
Pozno kosilo smo si privoščili v gostišču Furlan v Braniku. Bili smo dobro razpoloženi,kajti preživeli smo še en lep,sončen,predvsem zelo zanimiv dan.
Koper, 27.02.2010 Napisala: Marija Lozej
Fotografiral: Štumpfel Kristel
Ni komentarjev:
Objavite komentar