DVODNEVNI IZLET V LOMBARDIJO

Dvodnevni izlet v Lombardijo - Milano in Boromejske otoke.

Tistega oblačnega petka, 25. julija letos, je bilo treba zgodaj vstati. Ob 4.45 je bil odhod avtobusa izpod Mandrača v Semedeli, ob 5.00 pa iz Olma. Na postajo pripeljem četrt ure prej, pa sploh nisem med prvimi. Z majhnimi kovčki, nahrbtniki in torbami jih čaka na avtobus že zajeten kupček. Prvič grem z njimi. V organizaciji zelo dejavne sekcije za izlete DU Semedela se s študentsko prijateljico odpravljam na dvodnevni ogled glavnega mesta Lombardije Milana in Boromejskih otokov na Jezeru Maggiore. 

Velik bel avtobus pride točno. Vstopamo brez hitenja. Sedežni red je že določen. Ko smo skoraj vsi na svojih mestih, se pokaže težava. Na agenciji Palma so sedeža 22 in 23 dodelili štirim. Vodja poti Dušan Popovič mirno hladno reši problem. Vedno se zgodi, da kdo nepričakovano ne more na pot in tako je imel pri roki dva rezervna sedeža. Vseh 56 udeležencev izleta se je namestilo in gremo. V mraku smer Trst, mimo Palmanove do Milana. Vodič Jure Vuga – umetnostni zgodovinar - je poznavalsko razlagal zanimivosti, zgodovino in njene ostanke v krajih, mimo katerih je peljal naš avtobus. 6 ur z dvema postankoma za nujne potrebe. Tudi za okrepčilo z dobrotami, ki so jih pripravile pridne sopotnice tega in drugih izletov, in času in stanju primerno kapljico. In že se vozimo po s soncem obsijanem Milanu. Milijon 300 tisoč ljudi prebiva v tem industrijskem, drugem največjem mestu v Italiji. V njem se je v tisočletjih menjalo veliko ljudi in gospodarjev. Ogledamo si veličastno obzidje gradu družine Sforza,

preseneti nas skromno pročelje znamenite operne hiše Scala. Vstopa vanjo ni. Lahko si preberemo le spored iztekajoče se sezone. Velik osrednji trg Milana obvladuje visoka gotska cerkev – znamenita katedrala iz barvitega belo – rjavo – roza marmorja in številnimi stolpi, ki se dvigajo proti nebu. Bogato okrašena in mogočna. Tista, katere maketo je pred časom zalučal v glavo Berlusconiju jezni protestnik. V katedralo ne smemo v skupini, le posamično. Na vhodu nas pregledajo oboroženi varnostniki. Strog pogled v torbice, še strožji na gola ramena in kratke hlače mičnih mladenk.

 Če se ne oblečejo »dostojno«, zanje vstopa ni. V notranjosti je prijetno hladno. Ker naju ne zanima ulica z najbolj znanimi butiki italijanskih modnih ustvarjalcev, s prijateljico posediva in komentirava: navdušujejo nas bogate cerkve, palače, gradovi. Zgodovinarji pridno beležijo, kdo je zaslužen za to čudo vseh čudes. Nič pa o dejstvu, da so cerkve, gradovi, palače rasli na trpljenju navadnih ljudi. Čim bogatejše so, tem revnejše je bilo ljudstvo pred njihovimi zidovi. 

Časa je malo, zato si privoščiva le milansko kavo. Na senčni strani trga ob stebru pospraviva domačo popotnico, in že smo na poti dalje. Preseneti me točnost izletnikov. Nikogar ni treba čakati. Čeprav ne več prav rosnih let, zmoremo vsi vse oglede in poti in smo ob določeni uri pridno na svojih sedežih v avtobusu. Jure razlaga, vmes prepusti čas tudi klepetu, zbiranju vtisov in počitku. Še dve uri vožnje in že se peljemo skozi naselja ob Velikem jezeru, Lagu Maggiore. Dolgo je 66 km, na enem koncu seže tudi v sosednjo Švico. Ima 213 km2 površine, skozenj pa teče reka Ticino. V najširšem delu ima premer 12 km. Na njem je več otokov in otočkov

Trije, ki smo jih obiskali naslednji dan, v soboto, so v zalivu Borromeo. Nastanimo se v hotelu s tremi zvezdicami v kraju Baveno. Nič se nam ne toži po luksuznih hotelih mimo katerih smo se peljali, saj je naš prav prijeten. Tudi večerja je dobra in lepo postrežena. S kolegico nazdraviva z domačim rdečim vinom na rojstvo moje vnučke Valentine, kar naju spravi v dodatno dobro voljo. Zmoreva še kratek sprehod ob jezeru, kjer ugotavljava, da Italijani ne »prakticirajo« javnega dobra. Prehod po obali ob jezeru večinoma ni mogoč. Daleč od radodarnega dostopa do obale našega morja ali obrežja Blejskega jezera. Dvoposteljna soba v hotelu je udobna in čista. Težav s spanjem ni. Zbuja me le vlak, ki drvi prav blizu mimo. Ponoči dežuje. Sobotno jutro je oblačno. Oborožimo se z dežniki in anoraki in se odpeljemo do enega izmed mnogih majhnih pristanišč od koder se s pokritimi malo večjimi ladjami odpeljemo na otoke. Najprej Isola Madre. Je največji v zalivu Borromeo. Glavni pečat mu daje grofovska družina Borromeo. V palači si ogledamo dvorane punčk (Sala bambolle), štirih letnih časov, gledališča lutk in druge. Predvsem pa so prekrasni vrtovi, da se ti oči in duša spočijejo. V njih rastejo eksotična drevesa in rože, ki so jih prinesli z vseh koncev sveta; Kitajske, Bolivije, Nove Zelandije itd. Tam raste največja cipresa v Evropi (Casmir), ki pa so jo morali opasati in na več koncih zakoličiti z železnimi »zajlami«, da stoji pokonci. Rododendroni, azaleje, cedre…med njimi se sprehajajo pavi in fazani. Iz velikih kletk se sliši vreščanje pisanih papig. Tudi dež je ponehal, tako da nismo bili prikrajšani za poglede v krošnje visokih dreves. Nekatera med njimi že več stoletij rastejo na tem kraju. 

Z otoka Izsola Madre smo se zapeljali na otok – Isola Bella, kjer še živi rod lastnikov – grofje Borromeo. Dolg je 400 m, pravi biser nedaleč od obale in mesteca Baveno. Znan je po veličastni baročni palači. Ob njej je vrt, ki se dviga na desetih terasah 37 metrov nad gladino jezera. V njem rastejo drevesa in zlasti eksotično cvetje. Del parka je zaprt, saj ga uporabljajo Boromejci, ki so zase zadržali zadnje nadstropje palače. V njej me najbolj navdušijo kamnite sobane. Pritlične, tlakovane s kamni, v njih pa so se gospe in gospodje žlahtnega rodu zadrževali v času poletne vročine. V palači je nekaj časa bival tudi Napoleon Bonaparte. V eni izmed kamnitih sob je maketa bližnjega otoka z obzidjem in stavbami, ki pa ga ni več. Do dna ga je razrušil Napoleon, ker naj bi oviral prehod ladij. Neki italijanski turist je pripomnil, da so mu verjetno preveč zaračunali sobo. Sicer pa je na otoku tudi majhna vasica z značilnimi italijanskimi restavracijami, stojnicami in pestro ponudbo spominkov. 

Obiskali smo še Ribiški otok, ki je trajno naseljen z navadnimi prebivalci. Pravzaprav so ali ribiči, ali trgovci, ali gostinci in hotelirji. Nad strehami starinskih hiš, med katerimi se vijejo ozke uličice, se dviga cerkvica San Vittore. Otok je rezerviran za prehrano turistov. Tudi naša številna skupina se je v času kosila porazgubila po njem. V dveh urah, kolikor smo imeli časa, smo si lahko privoščili karkoli z bogatih jedilnikov. Cene pa, glede na to, kam sedeš. V hotelu je Rissota milanese (rumena z žafranom) 12 evrov, v lokalu ob obali 8. Kava - kapučino – 3 evre in podobno. Nekateri so si kupili spominke. Znane so porcelanaste punčke. 

Okoli četrte ure popoldne smo bili znova pri našem avtobusu na obali. Iz oblačnega neba je začelo rahlo deževati. Nič hudega! Samo da je zdržalo do odhoda, tako da so bili dežniki večinoma suhi. Brez zamudnikov in dobre volje smo se prepustili šoferjema, ki sta krenila po isti poti nazaj proti domu. Kako dobro smo jo odnesli z vremenom, smo videli, ko so nas na avtocesti prali hudi nalivi. S krajšima postankoma smo prispeli v Koper okoli 23. ure in ugotovili, da je med tem močno deževje odplaknilo tudi koprsko Rumeno noč. Deževalo ni več. Zadovoljni, ker je šlo vse po planu in v dobri družbi, smo se odpravili vsak na svoj dom. Pa še kdaj in še kam. Svet je velik in zanimiv.

Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej in Dušan Popovič

Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi