Berlin, to je to! Mesto, o katerem je bilo in je še prelitega mnogo črnila. Seveda grem, ni problema. V organizaciji nam dobro znane agencije Palme smo se zgodnjega majskega jutra, seveda brez majhne zamude ni šlo, odpeljali proti Ljubljani. Ker nas je bilo »upokojencev« premalo, so se nam pridružili že v Kopru člani popotnikov Elektro Koper, v Ljubljani pa še nekaj naključno prijavljenih, celo par z Dolenjske. Med potjo smo pobrali še simpatičnega in zgovornega vodiča Matjaža Trošta.
Čakala nas je dolga pot. Za začetek smo kar dobro dremali in si nabirali moči. Skozi predor Karavanke, naprej mimo avstrijskih jezer, zelene pokrajine, gradov, gozdov proti Berlinu. Seveda štirinajsturna vožnja ni trajala brez postankov za kavico in sprostitev nog.
Pozno popoldne smo se zapeljali skozi Berlin. V bistvu ne veš, da si v mestu, dokler ne prideš v samo središče. Kajti mestno območje meri 889 kvadratnih kilometrov. 24% velikega Berlina sestavljajo reke, jezera in gozdovi; 10, 9% površin je namenjeno rekreaciji. Najvišji vinograd je na berlinskem Kreuzbergu.
Po kratkem ogledu Berlina, kar iz avtobusa, smo se odpeljali proti hotelu Comfort hotel Berlin – Lihtenberg. Mimogrede smo spoznavali razliko med značilnim »ruskim« vzhodnim in »anglo-ameriškim« zahodnim delom, ki je razpoznavna v značilnosti gradnje. Hotel je bil udoben, hrana pa nemško skromna. Malo jih je bilo, ki so se vrnili v Berlin na ogled nočnega življenja. Pot tja ni problem, saj je Berlin prepreden s trolejbusi, tramvaji, podzemnimi in nadzemnimi železnicami.
Pravi ogled mesta nas je čakal naslednji dan. Zapeljali smo se do ostankov berlinskega zidu. Ta del so priznani umetniki poslikali, slike so restavrirane. Presenetila me je krhkost tega razvpitega zidu. V višino meri cca. dva metra, širina pa cca. dvajset centimetrov. Res je moral biti zelo zastražen, da nisi mogel čez. Naprej do vladnih palač, kjer stoji tudi palača Angele Merkel, ki ji zaradi značilne gradnje, pravijo »pralni stroj«. Veličastna Brandenburška vrata, vrata miru, so postavili kot skromna vrata, ki naj bi označevala zahodno mejo mesta. Danes simbolizirajo nedavno spravo med vzhodom in zahodom. Tu smo si ogledali restavrirane in obnovljene hiše na Podstdamer platzu.
Veličasten je tudi spomenik o nastanku Hitlerjevega imperija, njegovem grozodejstvu in propadu. Prehudo je bilo obnavljanje spominov, je pa dober opomin mladim nestrpnežem.
Inovativen je spomenik judom, ki ga sestavlja 2711 marmornatih blokov različnih velikosti in se razteza na površini 19 000 kvadratni metrov. Težko prehodiš vse labirintne poti. Tu je v podzemlju tudi muzej trpljenja judov v različnih taboriščih s pretresljivim slikovnim materialom in predstavljenimi pismi, napisanim svojcem.
Ogledali smo si tudi oznako Hitlerjevih bunkerjev. Bunkerji so bili po vojni uničeni, da bi preprečili romanja v ta kraj.
Ustavili smo se na Checkpoint Charlie. To še danes predstavlja mejni prehod med vzhodom in zahodom. Še vedno tam stoji straža. V hiši blizu je muzej, kjer ponovno vidiš trpljenje ljudi pod nacisti, postavitvi berlinskega zidu. Večji del razstave so prikazi poskusov pobega preko zidu.
Po postanku in kosilu, smo nadaljevali z ogledom mesta. Ogledali smo si Nikolajevo četrt, Alexanderplatz. Povzpeli smo se na televizijski stolp, ki v višino meri toliko, kolikor je dni v letu. Imeli smo srečo, kajti vidljivost je bila kar dobra, le časa za gledanje je bilo malo. Poleg dolge vožnje je bil minus tega izleta mnogo čakanja in hitenja.
Po večerji nam je, kljub utrujenosti, nekaterim uspela vrnitev v nočni Berlin. Kljub nedeljskemu večeru je bilo na ulici zelo malo ljudi. Vodič nas je peljal na pivo v KLO pivnico. Tu je vse v stilu stranišča (KLOzet), celo pivo piješ iz račke za lulanje.
Naslednje jutro smo se s tramvajem zapeljali do znamenite postaje Zoo. Mogoče je ponoči bolj temačna in ne vem, če se tam še zbirajo narkomani, toda, če si prebral-a knjigo Otroci s postaje Zoo, ti srce objame tesnoba groze.
Pričevanja vojnih uničenj so vidna na ostankih cerkve carja Viljema. Poleg je postavljena nova osmerokotna kapela in šesterokotni zvonik iz barvnih stekel. Kapelo je v začetku 60. Let zasnoval Egon Eiermann. Nekaj časa smo imeli tudi zase, da smo se najedli in kupili spominke.
Popoldne nas je avtobus odpeljal na olimpijski stadion Berlin. Zgradili so ga l. 1936. Ogled stadiona ni bil v programu, vendar smo vodiču hvaležni, da smo ga videli.
Mnogo smo videli, manj zapomnili. Verjetno so drugi Berlin doživeli drugače, opravičujem se jim. Pravico jim dajem, da svoje vtise dodajo. Mogoče za prihodnji obisk: pogrešala sem ogled notranjosti kake zelo moderne stavbe, da dobiš občutek uporabnosti, ki se ti od zunaj ne zdi mogoča.
Vožnja domov je bila grozljivka. Zaradi prometne nesreče smo bili v zamudi za več kot pet ur. Toda pošteni ljudje pridejo domov podnevi. Mi smo prispeli ob devetih zjutraj!
Vse lepo pozdravljam in Vam želim še mnoga potepanja!
Prispevek: Vilma Kovačič
Foto in video: Dušan Popovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi
Ni komentarjev:
Objavite komentar