Napolnjen avtobus moje generacije in znancev smo se ob osmi uri iz Semedele odpeljali mimo Postojne in Logatca do praznično razpoložene Idrije. kjer so izvajali bogat program festivala idrijske čipke.
Razkropili smo se po trgih in ulicah v občudovanju izdelkov čipk kleklaric in različnih šol oblikovanja tekstilij in oblačil, razstave domače in umetnostne obrti, pripomočkov... Odlični izdelki kulinarike, pečene „čipkarije“ iz kvašenega tersta – po navdihu otrok za zdravo in varno kuhanje na zabaven način. Od prodajalke Emilije sem kupila recepte tipičnih isrskih jedi, kakršne je sama kuhala tudi mojim otrokom, ko so bili še v vrtcu. Nekateri so preizkušali in se oskrbeli s sladkimi dobrotami, olji, predvsem z bučnim in podobno.
Mene je začarala kleklarica, ki je v živo prikazovala izdelavo čipk v broški, ki sem jo seveda kupila v spomin. Skratka presenečena sem bila nad prijaznostjo in domačnostjo vseh udeležencev, ki smo postali znanci.
Nekaj po 12.00 uri smo se zbrali na prostranem in razgibanem vrtu pred Hotelom Cerkno v Cerknem. Imeli smo še čas za drobne osebne potrebe, se odžejali in se pri prijaznih lastnikih z gorske kmetije izpod Bevkovega vrha oskrbeli s siri in drugimi izdelki bogatih okusov z različnimi dodatki. Presenečenje so bile fotokopije pesmi VSTAJENJE PRIMORSKE na vsaki mizi, da smo jo lahko na koncu srečanja družno zapeli.
Ob otvoritvi srečanja smo bili deležni pozdravov in kratkih nagovorov: predsednika organizacijskega odbora, župana občine cerkno, predsednice ZDUS in predsednikov PZ Severne in Južne Primorske. V kulturnem delu programa so nastopili pevski zbori DU Cerkno, DU Idrija, učenci OŠ Cerkno in KUD Cerkno.Na koncu uradnega dela srečanja nam je rahli začetek dežja pomagal, da smo se kar hitro spravili na avtobus in se po vlažnih živozelenih soteskah – v nasprotju s poletno vročino pri nas – odpeljali do Mosta na Soči, kjer nam je popoldansko sonce pričaralo povsem drugačno kuliso v zelenem okolju ob sotočju reke Soče in Idrijce in ob tamkajšnjem umetnem jezeru, ki je nastalo daljnega 1938 leta ob zajezitvi reke Soče za izgradnjo elektrarne Doblar.
V znanem Gostišču Šterk so nam postregli s kosilom na kar smo se odpravili do pomola kjer je usidrana ladja Lucija in se nanjo vkrcali. Sledila je več kot enourna mirna in prijetna vožnja po jezeru. Kapitan nas je ves čas zabaval in opravil na duhovit način eno poroko dveh naključno izbranih med nami.
Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se vračali v Koper kamor smo prispeli nekaj po 20.00 uri.
Prispevek: Angela Kuhar
Foto: Dušan Popovič
Slike si lahko ogledate v albumi slik in video - novi albumi slik - facebook - albumi
Ni komentarjev:
Objavite komentar