SUHA ROBA, KERAMIKA, MED – na izletu v RIBNICI v soboto 24. marca.

Naša Slovenija je majhna, a hkrati velika. Majhna po kvadratnih kilometrih v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, velika pa po naravnem bogastvu in neizmerni zakladnici umetne, obrtniške in siceršnje kulturne dediščine. Na letošnji prvi izlet smo šli v Ribnico. Znano mestece, še bolj znani suhorobarji, pa vendar novost glede na način prikaza svoje dejavnosti radovednim obiskovalcem. Všeč nam je bilo, da je bil izlet kratek: od 8 do 18 – te ure. Avtobus je pobral udeležence na več postajah v Kopru, na Markovcu, v Semedeli, v Olmu in v Bertokih. Tako ni bilo  skrbi s prevozom do odhodnega mesta. 52 potnikov, voznik Boštjan, avtobus z napisom Rižana sedežev 55. Bil je hladen dan, ob cesti od Postojne proti Kočevju in v okoliških gozdovih so bile velike zaplate snega. Tu pa tam je posijalo sonce, ki pa ni bistveno ogrelo ozračja. Nekaj razlage za pot je dal Zvone. Malo pred Ribnico pa se nam je pridružila uradna vodička Ajda.  Najprej nas je peljala v muzej suhe robe in lončarstva. Tako smo izvedeli, da se je uradno začela  obrt suhe robe že daljnega leta 1492. Takrat so dobili tudi dovoljenje za prodajo svoji izdelkov po deželi kranjski in tudi širše. 
VIDEO si oglejte tu
Na pot so smeli moški stari najmanj 26 let, s potrdilom da smejo prodajati svoje izdelke po hišah. Krošnjar je nosil 80 kg težko široko naloženo krošnjo raznovrstnih izdelkov, od velikih rešet, do kuhalnic, žlic in zobotrebcev. Celih 120 kg je dosegel stolp – kanon – ki si ga je naprtil na hrbet prodajalec suhe robe, ko je šel od doma. Njegova pot je lahko trajala tudi pol leta in več.

V muzeju smo si ogledali tudi izdelavo keramičnih izdelkov, nato pa šli tudi  v delavnico enega izmed današnjih izdelovalcev lesenih izdelkov za kmetijo in gospodinjstvo.

VIDEO si oglejte tu

V okviru ostankov gradu smo si ogledali tudi stolp, kjer so v srednjem veku sodili, mučili in obsojali na smrt. V tistih krajih tega ni bilo malo.   Prikazane naprave in fotografije pa grozljive.

Naslednja postaja je bila »medena« klet. Gospodar in gospodinja, ki se ukvarjata s čebelarstvom, sta povedala marsikaj zanimivega. Kako nastajajo različne vrste medu, da je naša kranjska sivka stara še 40 milijonov let, da je v Ribnici okoli 160 čebelarjev, da imajo okoli 100 panjev, ki jih s posebej prirejenimi tovornjaki prevažajo na medonosna območja. Ko cvetijo travniki ali drevesa v gozdu in podobno. Svoje izdelke tudi prodajata. Poskusili smo lahko različne vrste medu, medeni liker in medico.

Seveda ne bi mogli iz Ribnice ne da bi si ogledali Škrabčevo domačijo in Škrabčevo ulico. Rod izhaja od Antona Stanislava Škrabca, ki je imel 13 otrok. Med temi je bil tudi kasnejši Duhovnik, ki je služboval na Kostanjevici pri Gorici, sedanji podjetnik Škrabec, ki je obnovil domačijo, pa je njegov pranečak.

Končno smo se ustavili na kosilu. Pred vhodom nas je pozdravil kip kočevskega medveda v lesu.  Ob njem sta se ovekovečila naša Zdenka Petek in njen mož. Mimogrede, njegov priimek – Jože Petek - smo prebrali tudi na enem izmed spomenikov v parku borcev NOB v Ribnici.  To je bil njegov oče.

Prispevek: Ida ogej

Video in foto: Ida Kogej