IZLET V ZAMEJSTVO

 

ZA ENODNEVNI IZLET V ZAMEJSTVO V SOBOTO 10. junija 2023, se je prijavilo nad 60 zainteresiranih. Ideja se je rodila po končanem izletu v Rezijo 15. aprila, ki se je končal z velikim navdušenjem zaradi vodenja. Tudi tokrat je program izleta pripravila in vodila Mirjam Muženič. Teden dni pred odhodom se je zamenjalo na avtobusu skoraj 20 prijavljenih, nazadnje je številka obstala pri 53 potnikih. Pri Larisu so nam šli na roko in dodelili večji avtobus, za 4 ure so tudi podaljšali čas izleta. Tako smo lahko šli na pot brez hitenja in skrbi, da bi morali kakšen ogled v programu izpustiti. Vstopnih postaj od Semedela do Bertokov je bilo 6, pomeni da so ljudje vstopali v bližini svojih domov.

Vožnje ni bilo veliko, zato pa več postaj, kjer smo spoznavali kraje, ki jih iz Kopra vidimo, pa jih nismo pobliže poznali, ali pa le površno. Pred edino nemško uničevalno taborišče v Italiji Rižarno smo se ustavili ob dogovorjeni 9. uri, pa obstali pred zaprtimi glavnimi vrati. Mirjam je zahtevala slovenskega vodnika, pa ga niso našli. Potem so nas usmerili na stranski vhod kjer smo si ogledali prostore Rižarne in muzej. Kaj vse bomo videli, kako se ravnati, nam je že prej na avtobusu nazorno povedala Mirjam.

Ob 10. uri nas je »kanarček« - živo rumeni avtobus - za eno uro pustil na osrednjem tržaškem Trgu zedinjenja Italije. Prostorni veliki trg, ki ga obdajajo razkošne dve nadstropne palače z izobešenimi italijanskimi in evropskimi zastavami, spominja na Dunaj. Tu imajo sedeže tržaške, deželne in državne oblasti. Na vrhu županske palače ob velikem zvonu stojita Mikec in Jakec, ki udarjata po njem in oznanjata točen čas. Ogledali smo si vodnjak štirih celin. Ko so ga postavljali za peto, Avstralijo, še niso vedeli. Imeli smo dovolj časa da smo si privoščili tržaško kavico. Malo smo morali biti previdni z imeni, saj se v Trstu reče določenim vrstam tega napitka čisto drugače, kot pri nas ali kjerkoli drugje po svetu.

Točno ob dogovorjenem času smo se povzpeli na avtobus, ki je smel za nekaj minut stati na postaji ob trgu. Po obalni cesti smo se nato peljali mimo slovenskih predmestij Rojana, Barkovelj, kjer je rojena jadralna regata Barkovljanka, gradu Miramar in mednarodnega Zavoda za teoretsko fiziko, do Devina. Ogledali smo si grad, ki je domovanje plemiške družine Turn in Taksis, s čudovitim pogledom na Tržaški zaliv.

Na vhodu v Devinski grad.

Nato smo se zapeljali v Repentabor kjer smo imeli na kmečkem turizmu Križman kosilo. Potem ko smo, lepo pod streho popili aperitiv, ponudba našega društva, in jedli ričet, solato, pečenko s krompirjem in sladico, vse poplaknili z domačim vinom, se je zunaj razdivjala nevihta z nalivom. Popili smo še kavo po 1,50 EUR na skodelico, pa je že nehalo deževati. Med redkimi kapljicami smo se odpravili čez trg do Kraške hiše, ki ohranja podobo na krajevno življenje pred sto leti in več in je izhodišče tradicionalne Kraške ohceti. Prva je bila že leta 1968, sedaj jo prirejajo vsako drugo leto. Sprejela nas je in zelo nazorno opisala pomen hiše in dogajanje v njej predstavnica Zadruge Kraški dom Vesna Guštin Grilanc. In povedala, da je bilo na lanski ohcet i nad tisoč narodnih noš. 4 dnevna prireditev je izvirno slovenska in ohranja spomin na čase pred 150 do 200 leti.

Zadnja postaja naše poti je bila romarska cerkev Vejna. Cerkev, ki jo nad Trstom vidimo iz Kopra, s prelepim razgledom, ki sega od Kraškega roba vse do Gradeža in Benetk. Zgradili so jo leta 1957 za begunce z območij Istre in Dalmacije, ki jih je po prvi svetovni vojni zasedla fašistična Italija, po drugi svetovni vojni pa so bila vrnjena Jugoslaviji. V glavnem so italijanske narodnosti. »Ezuli« iz vsakega večjega kraja, ki so ga zapustili, imajo v prostranem pritličnem delu impozantne cerkve svojo, lepo okrašeno kapelico z napisom kateri kraj predstavlja.

K temu dodajam prevod besedila z zadnje strani podobice s krilatim angelom.

Zahvala devici Mariji po maši za begunce:

»Ohranil bom mir z bogom, duša moja, in prosil za mir na svetu.

V svojih dejanjih ne bom nikoli iskal svetovnih nasprotij – konfliktov -

temveč Jezusove zakramente – v tišini in molitvi.

Želim se zateči v srce Jezusovo, kot otrok, ki počiva na srcu svoje matere.

Z vsemi mojimi močmi bom prosil za milost, da umrem v ljubezni do Boga,

izkazujoč darilo ljubezni do tistih s katerimi bi želel umreti.

Moj Bog, ljubim te!«

PA ŠE TO: Mirjam Muženič je razjasnila nekaj pojmov okoli kave v prestolnici kavnih užitkov:

Če si v Trstu  zaželite klasični kapučin, morate naročiti

caffelatte - belo kavo ali macchiato grande - veliki macchiato. Kapučin ali

enostavno kavo v tem mestu tolmačijo kot italijanski espresso s kančkom

pene. Kdor ima raje kapučin v kozarčku, bo naročil capo in bi- bicchiere

oz. kozarček. Aromatični in močan espresso sliši na ime  nero- črna kava

ali liscio- brez vsega. Klasični macchiato pa je v Trstu gocciato-

dejansko pokapljan z mlekom. Ljubitelji žganja bodo lahko naročili še

caffe coretto- popravljeno kavo s kančkom žganja.

VIDEO 

Koper 15.6.2023

Besedilo in fotografije Ida Kogej

Video Kogej in Konopylov