Prosto po Župančiču bi lahko rekli: Odhod. In zatrobil je avtobus skozi mrak. Da, bila je še tema, ko smo se tistega zgodnjega jutra, 20. junija, odpravili na dvodnevni izlet na Bavarsko. Semedelski upokojenci smo namreč zelo aktivna izletniška skupina, željna vedno novih in novih doživetij. V Ljubljani se nam je pridružil vodič Aleš, pristni Štajerec, sicer mlad, vendar zelo razgledan in ~ načitan ~
Naš prvi cilj je bilo Kimsko jezero (CHIEMSEE). Z udobno ladjo smo se odpeljali na okrog 230 ha velik otok, kjer je dal Bavarski kralj Ludvik II (1845-1886), sin bavarskega kralja Maksimiljana II in pruske princese Marie, zgraditi mogočen dvorec, imenovan Herrenchiemsee. Da bi bolje razumeli, kaj je ~ pravljičnega kralja ~ vodilo, da je začel graditi gradove, neprecenljivih vrednosti, je potrebno povedati nekaj besed o njegovi osebnosti in njegovih vzornikih. Ludvik II je imel nenavaden življenjski stil. Kot otrok, katerega je vzgajal oče s trdo roko, ni okusil starševske ljubezni in vzgoje. Ostal je popolnoma brez vojaške in politične vzgoje, prepuščen svoji fantaziji, ko je z 18 leti zasedel bavarski prestol. Po naravi je bil zaprt vase, čutil se je osamljenega in nezaželenega. Že zelo zgodaj so pri njem opazili nagnjen
ja do istega spola. Zatekal se je v svet starih germanskih zgodb in pravljic. Ko se je seznanil z glasbo, predvsem z operami, tedaj priznanega komponista R Wagnerja, je želel ta pravljični ljubezenski svet podoživeti v resničnosti. Kultura in umetnost sta mu bili bližji kot politika in vodenja države. Wagnerjeva dela, predvsem romantična ljubezenska opera Lohengrin (labodji princ), Tristan in Izolda (zgodba o nesrečni ljubezni), Tannhauser in druga, so upodobljena v posameznih razkošnih sobanah kraljevih dvorce
v.
Želel je biti podoben francoskemu kralju Ludviku XIV. Dvakrat je obiskal Versailles in lik sončnega kralja, v katerem je Ludvik II začutil popolno utelešenje absolutnega, suverenega kraljestva, je postal njegov ideal.
Herrenchiemsee je zadnji in najdražji od vseh njegovih grajskih projektov. Grad je ostal nedokončan, v njem je kralj bival le kakih 10 dni. Že na vhodu nas pozdravi mogočna skulptura pava, ki je poleg laboda kraljeva najljubša žival. Razkošne sobane, pa tudi stopnišča so verne kopije versaiaillskih 
dvoran. Osrednji del gradu je paradna spalnica, odeta v zlato poslikavo z razkošnim pohištvom, prevladuje pa ~ burbonska lilija na modri podlagi (strop, zavese). Skoraj celo zahodno str
an gradu zavzema » zrcalna dvorana ». Ima 17 polkrožnih oken, samotne večere pa je kralj preživljal ob soju 2 tisoč sveč, užival glasbo ob prižganih 33 lestencih in 40 svečnikih. Zanimiva je jedilnica z » mizico pogrni se « (pogrezljivo jedilno mizo). Kralj je med jedjo hotel biti sam, zato so mu mizo » opremljali » z jedmi v pritličju.
Po ogledu prvega gradu smo se odpeljali do mesteca Ettal, kjer stoji mogočni benediktinski samostan s cerkvijo iz XIV stoletja. Prenočevali smo v kraju Reute, prijaznem manjšem hotelu, obdanem z zelenjem.
Kljub deževnemu vremenu smo se naslednji dan po zajtrku odpeljali proti gradu Neuschwanstein. Grad stoji ob vznožju gora, visoko nad sotesko reke Pollat. Tu je želel kralj najti srečo na begu pred svetom, ki mu je postajal vedno bolj tuj in nedoumljiv. V gornjih nadstropjih (400 stopnic) so kraljeve sobane in dve dvorani (prestolna in pevska), spodnja nadstropja so namenjena za gospodinjstvo in služinčad. Sobane v gradu so podobne orjaški slikanici, polni podob in likov iz sveta germanskih pripovedk in so odlično ozadje nekaterim Wagnerjevim operam.
Na kraju, kjer je imel njegov oče lovsko kočo, je Ludvig II leta 1860
sezidal grad Linderhof. To je bilo kraljevo zasebno pribežališče, kraj odmaknjenosti in edina zgradba, ki je bila dokončana za časa njegovega življenja. Grad je obdan z bazeni in terasami, prekrasnimi parki in stopničastimi kaskadami. Razkošne sobane, kot zrcalna dvorana, gobelinska soba, roza kabinet, jedilnica, spalnica in druge so opremljali najboljši tedanji slikarji in kiparji v bogatem baročno-rokokojskem slogu. Venerina jama-umetni kapniki, umetno jezero, slap, poslikave, je prostor, kjer je kralj užival ob Wagnerjevi glasbi.
Kraljeva neizmerna graditeljska strast je pogoltnila velikanske vsote denarja, ki jih ni več mogel kriti s svojimi zasebnimi dohodki. Zadolževal se je, si nakopal sovraštvo vlade in parlamenta in leta 1886 ga je zdravniška komisija proglasila za neprištevnega in duševno motenega. Istega leta so ga na silo odpeljali na grad Berg ob Starnberškem jezeru. Že naslednji dan se z zdravnikom nista vrnila s sprehoda. Njuna utopitev je ostala do danes nepojasnjena. 
In končno še naš zadnji cilj. Božjepotna cerkev v kraju Wies velja za najlepšo rokokojsko stavbo v Nemčiji. Res je vredna ogleda.
Dobro razpoloženi smo se proti večeru vračali. Za nami sta bila 2 lepa in zanimiva dneva. Misli pa nam že uhajajo naprej k naslednjim izletom, ki so na programu.
Besedilo: Marija Lozej
Fotografije: Stunphel Kristl
e ob prvem srečanju s to našo gorsko lepotico, smo se ponovno prepričali, kako prav je imel naš pesnik Gregorčič, ko je zapisal:
vljena in služi različnim prireditvam.
sena, ob njej se vsako leto zberejo predstavniki slovenske in ruske države.
Marija Lozej