12.IN 13. JULIJA 2008
Na poti proti Salzburgu, našemu prvemu cilju, smo imeli več postankov, enega celo nepredvidenega. Avstrijske ceste so bile namreč zatrpane s » pločevino », torej zastoji na cestah le niso samo naša posebnost. Imeli smo srečo, čakanje ni bilo predolgo in v zgodnjih popoldanskih urah smo si že ogledovali mesto. Salzburg (Solnograško) leži ob reki Salzach. To je desni pritok reke Inn. Prikupni mostovi povezujejo oba dela mesta, stari in novi del.
Salzburg je srednjeveško mesto, nastalo na ruševinah rimskega naselja. Samostan sv. Petra je bil v tistem času žarišče močne misijonske dejavnosti. S širitvijo nadškofije se je v naslednjih stoletjih na področju Salzburga oblikovala cerkvena kneževina, katere ekonomski razcvet je omogočilo predvsem nahajališče soli in zlata.
Za časa nadškofa Raitenaua pa dobi mesto nekaj lepih baročnih zgradb. Leta 1816 preide salzburška nadškofija pod Avstrijo, od leta 1849 pa je » Solnograško »samostojna avstrijska pokrajina.
Mesto krasijo številne cerkvene (samostani, katedrala iz 17. stol., rezidenca nadškofov iz 16. stol.) in posvetne, arhitekturno zelo zanimive zgradbe (dvorec Mirabell, Mozartova rojstna hiša, »Mozarteum » in druge). Zelo zanimivo je poslopje, kjer se odvija znani poletni glasbeni festival » Festspiele ».
Nad mestom se dviga mogočni grad
Hohensalzburg iz 11. stol. Grad so večkrat prenavljali in dograjevali. Pod gradom stoji stari mlin, ki ga poganja voda,napeljana iz 19 km oddaljenega Kraljevega jezera (Koenigssee).
Danes so v gradu našle prostor številne kulturne prireditve, muzeji, med drugim tudi muzej marionet. Z gradu je prekrasen pogled na reko in mesto.
Naslednje jutro je bilo deževno, nič kaj obetajoče. Pred sabo pa smo imeli zanimivo pot, to je vzpon na Kehlstein, 1834 m visoki hrib, kjer se bohoti razvpito Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus). Peljali smo se skozi mestece Hallein, zn
ano po ogromnih spiralnicah in skladiščih soli, in nato skozi Berchtesgaden, kjer je bila pravzaprav spočeta ideja nacizma. Danes je to letoviško mestece z živahnim središčem. Posebnost je še vedno delujoči rudnik soli, ki je delno odprt za turistične oglede. Nad mestom se dviga mogočni Watzmann (2713) s petimi manjšimi vrhovi.
Do vrha Kehlsteina vozijo samo posebni avtobusi, pot je namreč izredno ozka, vijugasta, vklesana v živo skalo. Orlovo gnezdo je močno zavarovana trdnjava, nekdaj Hitlerjevo gorsko zavetišče. Tu je sprejemal najbolj znane nacistične veljake, tu so kovali načrte za svoje krvoločne pohode (napad na Poljsko, pohod v Rusijo in druge). Dokončano je bilo leta 1938 za Hitlerjev 50. rojstni dan. Cesto in trdnjavo je zgradilo več tisoč delavcev - ujetnikov v nemogoči
h razmerah v 18 mesecih. Do bivalnih prostorov vodi 124 m dolg predor in nato še dvigalo.
Danes je v stavbi restavracija, trgovina,v spodnji etaži pa razstavni prostor, kjer so na ogled razni dokumenti in kronološki prikaz gradnje.
Z vrha Kehlsteina je čudovit razgled na bližnje vršace. Uživali smo v prelepem vremenu, dolino pa je prekrivala gosta megla.
Občudovanja vredno je, kako so Nemci znali izrabiti to nekdaj zločinsko mesto v izredno donosno turistično dejavnost.
Zadnja postaja na naši poti pa je bilo Kraljevo jezero (Koenigssee). Jezero pogosto primerjajo z norveškim fjordom, razteza se 8 km pod mogočno goro Watzmann, ponekod je globoko do 200 m
V poznih popoldanskih urah smo krenili proti domu. Vožnja je bila prijetna, brez zastojev.
Vsako potovanje se začne s prvim korakom, naj bo teh čimveč.
Prispevek je pripravila Marija Lozej
Fotografije Viktor Lozej
Ni komentarjev:
Objavite komentar