Poln avtobus upokojenk in upokojencev semedelskega društva je odpeljal iz Kopra v soboto zgodaj zjutraj. Razpoloženje je bilo rahlo čemerno, saj je vremenska napoved obljubljala, da nas bo dva dni pral dež z vetrom. Agencija Palma nam je dostavila vodiča šele na eni od bencinskih postaj ob AC za Benetke. Vstopil je mlad moški, na pogled negotov, ki je dajal vtis, da ga nekaj muči. Ko se je predstavil in sem malo povrtala vanj z dodatnimi vprašanji, smo izvedeli:
Da je ROBERT SIMONIŠEK doktor umetnostne zgodovine, pisatelj in pesnik.
Takoj se mi je postavilo vprašanje, kako se bo postavil na nivo turističnega vodiča, ki ima poleg razlag na skrbi še »držanje« pisane skupine starejših ljudi pod nadzorom. In res se je pokazalo, da je znal marsikaj povedati, vendar na ravni, ki je presegala naše znanje, pričakovanja in tudi želje. Hodil je prehitro, začel govoriti, ko je bilo okoli njega pol skupine in še manj, in podobno. Tako smo se oba dneva malo lovili in občasno godrnjali. Gospem z razvitim materinskim čutom pa se je takoj zasmilil in priljubil. Razumele so njegovo zadrego, saj ni poznal takega konglomerata ljudi, ki ima čisto posebne potrebe in omejene fizične zmogljivosti.
Vseeno je bila sobota v Ravenni lepo in prijetno doživetje. Vreme: večinoma sončno in toplo! V promocijskem letaku sem prebrala: »Ravenna je skrinja zgodovine in kulture najvišjega ranga. Mesto je nastalo v antiki, se razvilo v prestolnico zahodnega dela rimskega imperija. Bila je most med rimskim in bizantinskim svetom. » Ogledali smo si mozaike v mavzoleju Gale Placide , Dantejevo grobnico in prostrani Ljudski trg, kjer smo si najprej privoščili jutranjo kavo, kasneje pa še kosilo. Ogledi so bili zanimivi, vsega je bilo toliko, da presega namen tegale poročila za spletno stran društva.
Ko smo se zgodaj popoldne odpravljali proti avtobusu so se nad Ravenno pojavili temni oblaki. Težka kaplja tu in tam je pospešila naš korak. In ko smo bili vsi lepo pod streho v avtobusu, sej je močno ulilo. Brisalci so stežka toliko obrisali sprednje šipe, da je eden od obeh šoferjev, ki sta nas vozila, lahko peljal iz mesta proti Riminiju. Mestu v italijanski deželi Emilija – Romanja, ki je prestolnica istoimenske province. Šteje okoli 140.000 prebivalcev, glavni dejavnosti pa sta ribištvo in turizem. Zlasti slednji nam je znan, saj smo svoje otroke, zdaj pa že vnuke, vozili v njihove znamenite vodne zabaviščne parke. Kot je npr. Mirabilandija. Takrat nas seveda ni zanimalo središče mesta z ostanki obzidja in drugimi znamenitostmi. Razvajali smo se na toboganih, v bazenih in podobno. Rimini je sicer eno izmed najbolj znanih letovišč v Evropi, premore 15-kilometrov peščenih plaž, več sto hotelov, barov in restavracij. Prvo kopališče so odprli leta že 1843. Mesto je polno rimskih in renesančnih spomenikov in je rojstni kraj znanega filmskega režiserja Federica Fellinija. Ogledali smo si tempelj Malatesta, kjer so ustvarjali umetniki, kot je Leonardo da Vinci, in del rimskega obzidja.
Že dobro utrujeni, vendar zadovoljni zaradi lepega vremena, smo se odpeljali proti hotelu Baia Marina. Po krajšem čakanju, ker nas avtobus ni mogel pripeljati čisto pred vrata hotela, smo se kar peš odpravili kakšnih 50 metrov do mesta večerje in prenočišča. Vse je šlo brez zapletov, čeprav si je vodič Robert dal veliko dela z logistiko nastanitve 50 glave skupine. Okusna večerja, malo klepeta, nekateri so se odpravili na sprehod ob obali, drugi spat. Nedeljsko jutro je bilo oblačno, vendar v Riminiju še brez dežja. Po zajtrku smo še naredili zadnje posnetke znamenite plaže, nato pa v avtobus in proti San Marinu. Bolj ko smo se bližali gori Titano, bolj je bilo temno. Čez mesto na hribu se je vlekla megla, v ozadju je bilo videti zlovešče temne oblake. In se je zgodilo, z enodnevnim zamikom, kot je pisalo v vremenskih napovedih. Komaj smo se izkrcali iz avtobusa tik pred vhodom v obzidni del San Marina, že je začelo padati. Skriti pod dežnike smo hiteli za Robertom in se zbrali pod streho dela javne stavbe znotraj obzidja. Načrt, da se bomo skupaj sprehodili po strmih ulicah in poslušali razlage vodiča, je odpadel. Mesto je bilo polno tudi drugih turistov, izpod dežnikov pa se tako ali tako ni dalo ničesar videti. Notranjih ogledov vrste galerij nismo imeli v programu, lahko pa smo si sami privoščili kakšno vstopnino za muzej, na primer v znameniti muzej torture – mučilnico. Robert nam je opisal znamenitosti mesta kolikor se je dalo, da je vse za obzidjem in se ne moremo izgubiti, ima trdnjave, baziliko Svetega Marina, vladno palačo in množico trgovin in lokalov kamor se lahko zatečemo pred dežjem in hladnim vetrom. In tako je bilo. Po skupinicah, ali pa dva po dva, smo se podali na pot. Jaz z Angelo.
Privoščili sva si dvojni capucino, se potikali po trgovinah in kupili nekaj spominkov. Že kakšne pol ure pred dogovorjenim časom smo se spet zbrali pod streho na Piazza Titnano. Povedali smo si kaj smo videli in obnovili znanje. O legendi o San Marinu. Republiko naj bi ustanovil kamnosek, sveti Marino z Raba, ki je v 4. stoletju, v času preganjanja kristjanov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom, pobegnil na Apeninski polotok, da bi v tamkajšnjih hribih ustanovil skupnost kristjanov. Ni znano, koliko je v tej legendi resnice. Kakorkoli, po drugi svetovni vojni je bil San Marino prva evropska država, v kateri so leta 1945 preko volitev prišli na oblast komunisti. Uvedli so politiko davčnega raja, ki jo je izkoristilo veliko italijanskih družb, odprli igralnico in dovolili civilne poroke za italijanske državljane. Veselje ni trajalo dolgo. Republika San Marino je zdaj v glavnem usklajena s pravnim redom Italije in EU.
Po rahlo skromnem kosilu s sladoledom na hladen dan in treh vrstah likerjev čez, smo se odpravili v avtobus in »expres« proti domu. Preračunali smo, da bo 5 do 6 ur vožnje dovolj do Kopra. In je bilo. V Kopru nas je pričakal suh večer, malce hladen pa vendar prijetno domač. Poslovili smo se z napovedjo novega izleta, 3 dnevnega v Beogradu. Če bo šlo vse po načrtih. Sekcija za izlete pri DU Semedela se bo trudila še naprej. Tokrat nam je na poti še pomagal starosta Dušan POPOVIČ, kmalu pa naj bi prevzel to delo Zvone FERENČEK.
Več slik si oglejte tu
Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej
Ni komentarjev:
Objavite komentar