ENODNEVNI OGLED ŽIČKE KARTUZIJE, SLOVENSKIH KONJIC IN TERM ZREČE. TOPLO, PRIJETNO IN POUČNO.

Četrtek 23-ti junij 2016 je bil lep sončen dan. Odhod iz Kopra ob 6. uri zjutraj ni bil prezgoden, zato je bilo razpoloženje temu primerno – nič kaj dremavo. Palmina vodička nas je pričakala na parkirišču Dolgi most v Ljubljani. Postavna mlada ženska Andreja Rustja, je  Ljubljančanka,  z globokim glasom, poudarjenim rrr in  če sem prav razumela z diplomo zgodovine. Njene razlage so bile zanimive. Najprej o Ljubljani in zakaj rečemo Primorci Ljubljančanom »ljubljanske srajce«.  Naše predstave so bile zgrešene. Skrajšano povedano:  zato, ker so gospodje, ki so se prepotili od poti do cerkvice nad Ljubljano, svoje srajce razobesili na veje ali kakšen plot, da se posušijo, preden vstopijo v hladno cerkev. Domačini so jim rekli: »ljubljanske srajce«. Ime je ostalo, cerkvice pa tudi. Ko smo se peljali skozi trojanske predore,  je Andreja povedala, od kod ime Trojane.   Čeznje je nekoč peljala rimska trgovska pot. Furmani so morali za premagovanje strmega prelaza okrepiti svojo vprego. Na Vranskem je bila postaja, kjer so si lahko sposodili dva dodatna para konj, (neke vrste «rent a konj«)  tako da so težak tovor prepeljali čez hrib  s trojno vprego. Na ljubljanski strani so konje vrnili. Trojna vprega = Trojane.  Med potjo čez Savinjsko dolino je Andreja govorila o pridelovanju hmelja. Hmeljišča so tačas  polna in zelena, speljana na žicah.  Pridelovalci tožijo, da imajo težave z delovno silo. Sezonske delavce morajo, kljub domači brezposelnosti, voziti iz Romunije.  Pripovedovala je o težkem delu sezoncev.  Med izletniki je bila ena izmed njih. Nekoč je s skupino deklet iz Haloz hodila v začetku avgusta obirat hmelj v Braslovče.  Uganite katera je to s spodnje fotografije:










Ko smo se bližali Slovenskim Konjicam in so razveseljevali poglede hribi z lepo obdelanimi vinogradi, smo izvedeli, kdo je tisti, za katerega je črno na belem zapisano, da je popil preveč žlahtne kapljice. Prvi zapis  o pijanem človeku je v Bibiliji. Nihče drugi kot Noe.
Po dolini sv. Janeza Krstnika smo se pripeljali do nekdaj mogoče samostanske stavbe Žičke kartuzije.  Nad dolino se vzpenjajo viadukti štajerske avtoceste, vseeno je lepa, pravi biser ohranjene narave. Tako, da v njej niti mobitel ne dela. Brez  šale, res!  Čeprav pravih patrov tam ni več,  kot na primer v Pleterjah,  njihov duh ostaja.  Predvsem pa tradicija pridelovanja zelišč, s katerimi pripravljajo razne čaje in tudi kaj močnejšega – grenčice, likerje, zdravilne pripravke iz tavžentrože itd.  Postavljeni lepo po vrsti so bili na voljo za pokušino. Izletniki  priložnosti nismo zamudili,   kakšna steklenica pa je tudi odšla na pot z nami.

Slovenske Konjice so lepo mesto.  Sprehodili smo se po centru, ki je urejeno peš območje. Zanimivo, da je vzdolž rahlo nagnjene široke ulice, ki spominja na razširjen mestni trg, speljana struga potoka: Gospodična ali  Zmajeva slina. Voda poudarja simbol življenja.













Z malo zamude smo se pripeljali v Terme Zreče. Tamkajšnji animatorki sta nam opisali in razkazali del zdravilišča z lepim bezenskim kompleksom. V vročem poletnem popoldnevu mi je bilo kar  žal, da ni bilo časa za kakšno urico čofotanja po termalni vodi. Pozanimali smo se o ponudbah, ki jih imajo za upokojence.   Če odštejemo terapije, je bivanje s kopanjem v Zrečah za 5 dni cenovno kar ugodno. Mogoče bomo pripravili kaj za naše člane. Zreče so sicer najmlajše slovensko mesto, stisnjeno pod zeleno Pohorje. Lepo izhodišče za izlete po gozdnih poteh.

Kosilo smo imeli v prostorni restavraciji, ki je bila prijetno hladna. Po njem smo bolj vzdržljivi, kljub pekočemu soncu, šli še na ogled bližnjega jezera.  Obhodili smo ga po ozki stezi, ki vodi med jezerom in travnimi strminami.

Posušeno seno je omamno dišalo in bilo pripravljeno za odvoz na senik.  Skozi gozdiček smo se  povzpeli nazaj do hotelskega kompleksa Term Zreče, ob štirih popoldne pa je bila ura odhoda nazaj proti Primorski. S postankom na Trojanah. Za krofe, kakšno osvežitev ali kaj drugega. Ves dan  vožnje čez Slovenijo se je na avtobusnem prikazovalniku  temperature izpisovalo 26, 27 ali 29 stopinj, komaj pa smo se pripeljali skozi Dekanski tunel na Koprsko stran, je  že pisalo 33 stopinj.  Posebne zaskrbljenosti med nami ni bilo, saj je imela večina »dostavo na dom«.  Šofer Robert je prijazno uslišal prošnjo nekaterih potnikov in organizatorja Popoviča in z avtobusom  Arriva  peljal čez Markovec. Ustavljal je na krajih, kjer so bili izletniki blizu doma.

Julija in Avgusta izletov ne bo, jeseni pa nas med drugim čaka ogled smučarskega centra Planica.
Prispevek: Ida Kogej
Foto: Ida Kogej
Več slik si oglejte tu