Izleti, ki jih pripravlja Zvonimir Ferenček, vodja sekcije za to področje, so najbolj privlačna dejavnost DU Semedela. Tako je bilo prejšnja leta, ko je izlete pripravljal Dušan Popovič, tako je tudi sedaj. Imamo zveste udeležence, saj se na vedno polnih avtobusih v veliki večini zberemo eni in isti. Dobrovoljni, nasmejani in trmasti. Leta se nam nabirajo in tako si mora marsikateri že pomagati s palico ali berglo, kar pa mu ne prepreči, da se ne bi odpravil na pot. Velika prednost naših izletov je še organizacija, saj pobiramo v avtobus na več točkah, tako da nima skoraj nihče daleč do vstopne postaje in jo zmore peš. Zadnji trije letošnji izleti so bili:
7. septembra v Škofjo loko, na katerem smo se popeljali po prelepi Poljanski dolini, se ustavili v kraju Visoko nad Poljanami ter si ogledali Tavčarjev dvorec. Po kosilu pa smo imeli še čas za Žirovski vrh in Rupnikovo linijo na Golem vrhu iz časov po prvi svetovni vojni.
Rupnikova linija je sistem utrdb, ki ga je v tridesetih letih 20–ega stoletja gradila Kraljevina Jugoslavija kot obrambno črto na meji s Kraljevino Italijo. Strateško razporejene utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene. Kot še piše v gradivu škofjeloškega turističnega društva je Rupnikova linija dobila ime po jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku, ki je bil na čelu štaba za utrjevanje obrambne linije. Zgrajenih je bilo več sto bunkerjev, med njimi tudi trije podzemni obrambni bloki, t.j. Hlavče njive, Hrastov grič in Goli vrh, ki so bili strateško ključnega pomena za obrambo pred morebitnimi vdori italijanskih vojakov proti Ljubljani. Kot vemo iz zgodovine, to ni prav nič pomagalo leta 1941, ko je Mussolinijeva fašistična vojska brez večjih težav prodrla v Ljubljano in jo obdala z bodečo žico. 5. oktobra smo bili v Pulju in na Brionih. Imeli smo zelo zgovornega vodnika Dejana, po rodu iz hrvaškega dela Istre, rojen pa je bil v stari porodnišnici v Kopru. Zato se ima deloma tudi za Koprčana. Čeprav nas je bila večina že kdaj prej v Pulju, je bila njegova razlaga v marsičem nova, zelo slikovita in vezana na današnje življenje.
Pulj je mesto znanega boksarja Mateja Parlova, pritegnil je mnoge svetovne popotnike, med temi Jamesa Joycea. Ustavili smo se v kavarni, kjer je razmišljal in opazoval istrski Babilon njegovega časa.
Ob vrnitvi nas je spremljala večerna zarja, ki je obsijala Fažano.
Martinov potep po Krasu smo imeli 9. novembra.
Bil je časovno eden najkrajših izletov, vendar po vsebini zelo intenziven. Avtobus nas je sprejel 54, z Zvonetom in vodičem ter mlado šoferko Vero kar 57. Čeprav so stare ceste po Krasu ozke, še ožje skozi vasi, se je Vera spretno izvila iz vsake zagate. Najprej smo se ustavili v Sežani v domovanju slikarja Marjana Miklavca. Mentorja članice upravnega odbora DU Semedela in predsednice sekcije za kulturo. Tudi sama se razvija v prepoznavno slikarko.
Impozantni Štanjel je bil tiste sobote oblegan. Imeli so dneve terana, obiskovalcev pa toliko, da smo se s težavo prebijali po ozkih ulicah.
V Pliskovici smo spoznali mladega kamnoseka in se obogatili z znanjem o izvoru in vrstah kraških kamenin. Zdenka se je poskusila tudi v klesanju.
Veliko smo slišali o arhitektu Fabijanu, ki je bil v času 2 svetovne vojne celo štanjelski župan. In če je hotel karkoli narediti v dobro svojih ljudi in kraja, je moral biti prijazen z zavojevalci. Dobil je pečat fašističnega simpatizerja. Da v resnici ni bilo tako, lahko sklepamo iz dejstva, na ni končal na Golem otoku. Seveda smo naredili gasilski posnetek v čudovitem Ferrarijevem vrtu.
V Tomaju smo se ustavili v rojstni hiši pesnika Srečka Kosovela. Daljna sorodnica po drugi veji družine, rod po njegovih starših nima več potomcev, je zelo nazorno predstavila mladega pesnika. Kosovel je umrl zelo mlad, vendar je bilo v njegovih pesmih veliko misli, ki veljajo še dandanes. Vedno znova se pokaže, kako je bil preroški in samo mislimo si lahko, kaj vse bi lahko še ustvaril, če bi mu usoda namenila več let življenja.
Zadnja točka izleta je bila pri Mahniču, na znani kmetiji, ki se ukvarja tudi z gostinsko ponudbo. Pozno popoldne smo bili že vsi lačni, tako da je teknila celo redka jota. S kozarcem vina so prišli še pečenka, pečenica, pražen krompir in dušeno zelje. Harmonikar je spretno igral na frajtonarico in držal veselo vzdušje vse do odhoda okoli 19. ure zvečer. Z nami je odšlo nekaj litrov domačega terana, teranovega likerja pa še kaj.
Ocena: Bilo je zanimivo in minilo v prijetnem razpoloženju. Zvone je dobil še nekaj naročil, naj nadaljuje v enakem duhu tudi naslednje leto. Srečno!
Besedilo in fotografije Ida KOGEJ
Ni komentarjev:
Objavite komentar