OGLED LUKE KOPER

OGLED LUKE KOPER V SOBOTO 20. APRILA 2024

Nekateri jo gledamo vsak dan, nekateri hodimo mimo, opazujemo velike tovorne ladje in še večje potniške križarke, ki se zjutraj zasidrajo v potniškem terminalu, zvečer pa med oglašanjem ko izplujejo iz njega. Nekateri jo poznamo od nastanka dalje. Dan za dnem smo poslušali glasno zabijanje pilotov v mulj, zapirali okna pred smradom ribje moke, z nestrpnostjo vozili med težkimi tovornjaki, ki so prihajali na glavni luški vhod skoraj že v mesto Koper, in odhajali iz njega. Številnim je dajala vsakdanji kruh desetletja in zagotovila pokojnine.

Vse to in še marsikaj je Luka Koper. Podjetje, ki daje glas in podobo Koprskemu zalivu, Slovenski Istri in državi. V vrstah našega DU Semedela je veliko nekdanjih delavcev Luke. Nekateri so še vedno delovno vezani nanjo tako, da kot poznavalci vodijo in vozijo z luškim avtobusom skupine obiskovalcev po Luki. Dva med njimi, predsednik Kluba upokojenih luških delavcev Branko Matič in Viktor Udovič, naš član, sta kmalu po občnem zboru predlagala, da ponudimo upokojenkam in upokojencem društva, da si ogledajo notranjost Luke. Predlog smo v Upravnem odboru z veseljem sprejeli in sprožili akcijo. Izbrali smo soboto 20. Aprila. Prijavilo je se nekaj nad 40 udeležencev, za vse interesente na avtobusu ni bilo prostora. Osebne avtomobile smo parkirali na parkirišču ob luški upravni stavbi, čez glavni vhod pa stopili do avtobusa, kjer nas je sprejel vodnik Viktor Udovič. Polovica se je lahko posedla, polovica je šla na vožnjo po Luki stoje.

Viktor je imel glavno besedo, ki mu je ni zmanjkalo ves čas ogleda; skoraj uro in 45 minut. Z velikim zanimanjem smo poslušali pripoved o nastajanju pristanišča, kaj je bilo tam že prej (klavnica, tovarna za predelavo rib, mandrač Sv. Andreja – ribiški mandrač, skladišče soli Libertas, mandrač Izolanska vrata – porta Isolana, tovarna Sodavica in Slavica kjer je v začetku domovala tovarna »Tomos«), do sedanje logistike pretovora, od več 10 tisoč zabojnikov, drugih generalnih tovorov, lahko pokvarljivih tovorov, n.pr. Banan... do goveda, pretovora premoga, železove rude, tekočih tovorov...

Spoznavali smo, kako se je luka spremenila od takrat, ko smo morda delali v podjetju, pa do zadnjih let, ko je skoraj vse že računalniško vodeno, tako da skoraj ne vidiš več zaposlenih. Nekoč jih je bilo med skladovnicami različnega tovora nad 3 tisoč 600 za znatno manjšo količino pretovora. Zdaj je le okoli 2 tisoč 300 zaposlenih z agencijskimi delavci. Nekoč so delavci morali tovore v vrečah prekladati posamično jih nositi na hrbtu, zaboje - kartone prekladati ročno, les vsako desko po desko danes je vse to na paletah, v vezih največ v kontejnerji. 

Videli smo lepo pospravljene skladovnice lesnih paketov do celih planjav osebnih avtomobilov, prekritih z belimi zaščitnimi prevlekami. Nikjer nereda, hitri viličarji, ki so prevažali banane, so vstopali in izstopali skozi velika skladiščna vrata. Vozili smo se mimo velikanskih dvigal, ki prenašajo tovore od tu do točno določenega mesta tam.

 

 

Peljali smo čez preliv ob njem nasad oljk in izvedeli, da iz njih pripravijo polne stekleničke olja za poslovna darila, čez reko Rižano v njej plavajoče zaščitne barže – zračne zavese.

 

 

Kamorkoli se ozreš je kaj videti. Poseben vtis da tretji pomol, ob katerega privežejo največje tovorne ladje, ki priplujejo vanjo po najglobljem morskem koridorju. Zanimivo je slišati, kako s posebno zaveso zadržijo plavajoče delce premoga in drugih snovi, da ne onesnažujejo morja. Le – te poberejo in jih vrnejo na staro mesto »kup«.

Bilo je zanimivo, navdušil nas je Viktor z nazorno pripovedjo, da si kar videl tudi tiste dele pretovora, ki so bili očem skriti.

  Več slik si oglejte tu                                         KLIKNI NA SLIKO

Ob koncu smo se postavili pred luški avtobus za skupinsko fotografijo. Tistim, ki si to soboto niso vzeli časa za ogled luke priporočamo, da se nam pridružijo jeseni, ko bomo vožnjo po Luki ponovili, če bo dovolj zanimanja. Za tokrat pa hvala vsem, ki so se potrudili in nam pripravili poučno sobotno dopoldne.

Prispevek: Ida Kogej 

Foto: Zdenka Petek