Pozdravljeni! Razmišljate, veliko razmišljate? Seveda razmišljamo, pravite. Pa - o čem najpogosteje napenjate možgane? O... o vsakdanemu, o delu, ki ga moramo opraviti, o odločitvah, ki jih moramo sprejeti, da si vsaj za drobec izboljšamo življenje. Pa naj bo dodatni le ročaj za oporo v kopalnici ali lučka nad kotličkom, kjer rada berem, še kaj spletem. Pa o stanju, v katerem živimo tudi ramišljamo in o napuha polnih izbranih, voljenih ali kar pod srečno zvezdo rojenih pri koritih, ki nimajo ne časa ne posluha za druge. Pa o naravi, ki vedno znova dokazuje, da niso dobri gospodarji. No, ne raspredamo vsi o vsem tem in ne v tem zaporedju.
In ... kateri občutki nas pogosto spravljajo ob tem miselnem delu? Spet slišim pisano kopico odgovorov: zaskrbljen sem, včasih jezen, nemočen, bojim se, včasih sem celo privoščljiv in prav nič spravljiv. In ob vsem tem se res ne počutim dobro. Pa mislite, da nas prevevajo taki občutki zaradi naših desetletij in sivih, razredčenih las? Nak, starost je relativna stvar. Seveda prinaša določene spremembe in omejitve - v gibanju, vidu, sluhu, zunanjem videzu. Narobe je to, da nas je vse preveč nagnjenih k pozitivizmu. Sivogledi smo in malo starokopitni. Ne prav se reče: Ne gremo v korak s časom. Zakaj bi morali korakati drugače kot sta nas izučili delo, izkušnje in čas! No ja: pa tudi prav ubogljivi nismo več. Kakšno manjšo spremembo pa bi le morali udomačiti tudi na domačem dvorišču, pri sebi torej. Dovolj bi bilo že, če bi spustili vsaj katero v začetku naštetih stanj (jeza, strah, nevoščljivost), ki so uničujoča za naše zdravje. Oprimimo se raje veselja, radosti, smeha in odprtosti do drugih. Z iskanjem dobrega pri sebi in drugih bomo, morda, našli notranji mir. To pa je edini mir na svetu, ki je lahko trajen. (Tisti mir o katerem poje Prešeren v Zdravljici je po mojem od nas tako oddaljen kot planet, za katerega predvidevajo, da na njem obstaja življenje).
V predprazničnem času smo. Voščimo, sanjarimo in želimo srečo. Zase in za druge. Zaželimo si drobnih srečic: letom primerno zdravje, lepe trenutke doma, prijazne pogovore s prijatelji, razumevanje s svojci, sosedi, spodbudnejše novice, ki bi nam osvetljevale dneve.
Meni bi na obraz zvabil tudi v letu, ki prihaja nasmeh in drobno srečico že preprečljiv DOBRO JUTRO vnukinje (namesto Čau in imej se FUL dobro), pa čas, ki bi si ga vzela sinova za klepet z očetom in mamo, pa kos pice ali jabolčnega zavitka, ki ga spečeta snahi tudi za naju, pa moja roka v topli moževi dlani ... pa srečanja s prijatelji ob kozarcu refoška ali skodelici čaja ... Ja, ampak želim si tudi, da bi nam grah obrodil, rože lepo cvetele, da bi še kak verz zapustila vnukinja, ... Želja ni ne konca ne kraja. Srečic pa se tako nabere za eno veliko srečo, če le nismo prezahtevni seveda.
NAJ TE DOBRE ŽELJE NAPIŠEM?
BOŽIČKU? ---------- DEDKU MRAZU?
SE MI BODO IZPOLILE? JAZ UPAM!
BOMO VIDELI ČEZ LETO IN DAN!
SREČNO!
Zorka Podobnik
